Kolesarsko potepanje po Novi Zelandiji – 3. del

Njihov denar je plastičen, lahko ga operete v pralnem stroju. Za dvigovanje denarja rabite dve različni bančni kartici, ki sta vezani na en račun. Slovencev tam ni. Registriranih bi naj bilo samo okoli 200 ljudi. Srečal sem eno družino, mlad par in mamo s hčerko. Ravno zato je pomoč, ki sem jo dobil pri Žanu Cimermanu, neprecenljiva. S partnerko Leo živita v Aucklandu. Uredil mi je vse od kolesarske škatle do telefonskega operaterja. Pri njemu sem videl, kaj pomeni nesebična pomoč.

Življenje zna biti drago. Povprečen zajtrk (jajca s slanino) stane od 8 do 10 € in obvezna kava je okoli 2,5 €. V restavracijah sem bil zelo malo, ker je drago. Pa še tam sem iskal pice. Mimogrede, zastonj boste iskali dobro pico. Na začetku potovanja sem za hrano porabil veliko denarja in kmalu ugotovil, da moram nekaj ukreniti. Postati moraš Robinson Crusoe, drugače je potovanje finančni potop. Če se na potovanju ne znajdeš, si žrtev svoje neprilagodljivosti. Ena od dveh najboljših pogruntavščin je bila ta, da sem zaščito za vrat iz kape s šiltom dal na čelado. Izgledal sem smešno, bilo pa je zelo učinkovito. Druga pogruntavščina mi je privarčevala veliko denarja. V dno ene nosilne vrečke sem naredil luknjo in vanjo dal nosilni del druge vrečke. Tako sem imel vrečko, ki sem jo lahko privezal na obeh straneh. Če daš toast v torbo, se zmečka. V tej vrečki pa je ostal nedotaknjen. Ko sem kupil še kakšne namaze, sem imel 3 do 4 zajtrke za 8 do 10 €. Očitna razlika. Isto sem delal s kosmiči in mlekom, pa z jajci. Z eno majhno inovacijo sem kar naenkrat imel velik izbor hrane. Tudi z večerjami sem imel nekaj problemov. Ko sem našel makarone in tunino omako, sem za približno 10 € imel štiri večerje. Problem je, če se preobješ te hrane. Jaz se je na srečo nisem. Da sem presekal z makaroni, sem si delal večerje z piščancem, krompirjem in zelenjavo. To je najceneje in najhitreje narejeno. Za kakšne večje kulinarične podvige pa enostavno zmanjka časa. Vsak večer sem imel namreč kar nekaj dela. Najprej tuširanje in priprava večerje. Po potrebi pranje perila. Plan poti za naslednji dan, finančni obračun dneva in pisanje dnevnika. Seveda obvezno javljanje in pošiljanje slik domačim in na družabna omrežja. Vse to mi je vzelo veliko časa in včasih sem šel kar malo pozno v posteljo. Glede na to, da sem bil na začetku ture na kolesu od 8 do 10 ur, sem rabil veliko spanja. Prenočišča so tudi lahko draga. Če niste preveč občutljivi, kje spite, je lahko poceni. Najdražji so moteli in B&B, okoli 80 €. V manjših mestih lahko hotelsko sobo dobite že za 30 €. Najcenejša postelja je okoli 15 € v hostlih, v backpackerskih hostlih pa 20€. V kampih lahko spite zastonj, brez vode za tuš, ali pa plačate med 6 in 15 €. V premajhnem šotoru sem prespal 33 krat, v hostlih 30 krat, 4-krat v motelu in 5-krat zastonj. Da sem lahko velikokrat prespal v šotoru, je pripomoglo lepo vreme. Nisem računal, ampak mislim, da nisem imel 10 pravih deževnih dni. Deževni dan pomeni, da zelo dežuje. Definicija rahlega dežja je takšna, da nekaj malega prši iz oblakov. Lahko kolesarite v kratkih oblačilih, ker je kljub pršenju toplo. Imel sem veliko sončnih dni, največ skupaj 14 dni. Še posebej veliko na južnem otoku, kjer domačini ne pomnijo tako lepega vremena. Ampak to sonce ima tudi slabosti. Zaradi ozonske luknje se je treba mazati s kremo za sončenje tudi do 3-krat na dan.

Če imate vsaj malo sreče z vremenom, je lahko takšno potovanje res lepo. In poceni, če ste pripravljeni kakšen dan prespati v šotoru. Nikoli vam ne bo dolgčas zaradi fantastične pokrajine in veliko popotnikov, ki pešačijo ali kolesarijo. Poplačan je vsak obrat pedala in porabljen evro.

Prvi dnevi kolesarjenja so bili težki. Da sem lahko nemoteno kolesaril, se moram zahvaliti prijatelju Kristu Ferenčaku, ki mi je sestavil verjetno eno od najboljših potovalnih koles, kar jih lahko vidite na cesti. Kolo je nemoteno delovalo 3 mesece. Brez predrte gume, polomljenih naper ali sploh kakršnihkoli težav. Samo za primerjavo, Kanadčan Jean je imel v petih dnevih 4-krat prazno gumo. V 70-ih dneh sem prekolesaril 5151 km, povprečno dobrih 73 km na dan. Z avtobusom sem se prevozil 1210 km. Imel sem 16 dni za počitek. Če rečem, da na poti nisem imel težav, ne bo držalo. Bili so problemi, ampak tako majhni, da niso niti omembe vredni. Sprejel sem samo eno napačno odločitev, ki me je stala 30 €. Vse, kar sem urejal, od avtobusnih prevozov, prevozov z trajektom in raznih rezervacij, mi je uspelo brez problemov. Skoraj bi moral reči, da me ima nekdo tam zgoraj rad. Ironično, najlepši trenutki na turi so bili ravno takrat, ko nisem kolesaril. Recimo, navadno posedanje na klopci in opazovanje morja ali nočnega razgleda na mesto. Videl, doživel in občutil sem nekaj najlepših stvari v življenju in za to se moram zahvaliti tudi sponzorjem. Brez njih bi moral sigurno izpustiti kakšen nepozaben dogodek. Slišati bo kičasto, toda lahko rečem, da je bilo to popolno potovanje. Dobil sem nove izkušnje, imam nov cilj, toda mislim, da se mi je največja sprememba zgodila, ko sem ugotovil, zakaj bi še potoval. Po mojem mišljenju ni pomemben cilj potovanja, ampak njegov namen.

Jerman Joži