Kolesarsko potepanje po Novi Zelandiji – 2. del

Tako kot Cape Reighna ni najbolj severna točka severnega otoka, tako tudi Bluff ni najbolj južna točka južnega otoka, čeprav sta tako promovirana. Na jugu je to Slope Point. Do tja pelje slaba makadamska pot, na katero se nisem podal. Zdaj lahko rečem, da nisem bil na nobeni skrajni točki otokov. Ampak takrat se že nisem več obremenjeval s tem ciljem. Od tam sem se peljal mimo Invercargilla proti kraju Te Anau. Tu imam drugo noro zgodbo. 60 km pred mestom me ustavi cestni delavec in mi pove, da obstaja kolesarska makadamska pot. Zapeljem nanjo. Po 15 kilometrih ni bilo več markacij. Grem po neki makadamski cesti, pa se mi zdi, da ni prava. Grem na asfaltno, pa tudi ni prava. Zapeljem na glavno cesto, pa se obrnem. Napaka. Končno najdem pravo cesto. Po novih 15 kilometrih še drugič zmanjka ceste. Zavijem na prvo. Napačna. Zavijem na drugo. Prava cesta, pa nisem videl oznak. Grem na tretjo cesto. Zopet napačna. Da pojasnim, to so tako slabe poti, da kolesa ne rinem več pred sabo, ampak ga vlečem. Grem nazaj do druge poti in najdem oznake. Kmalu srečam domačina, ki mi pove, kam naj grem. Po petih km pridem nazaj na točko, kjer je prvič zmanjkalo ceste. Zastonj sem prekolesaril 20 kilometrov in za to porabil tri ure. Ko sem prišel do glavne ceste, mi je do cilja ostalo še 47 kilometrov, od tega 7 kilometrov klanca z vetrom v prsi. Ura pa je bila 15.30. Problem je bil, ker sem imel za naslednji dan rezervirano vožnjo z avtobusom do Milford Sounda in sem nekako moral priti do Te Anaua. Prvič na turi sem kolesaril na polno in ob sedmih zvečer sem bil na cilju, utrujen in brez volje za postavljanje šotora. Kolo ima 19 kilogramov in oprema približno 35 kilogramov.

Vožnja do Milford Sounda poteka po lepi pokrajini. Tam se vkrcaš na čoln in se prepustiš lepotam klifov. Res je lepo. Te stene so veličastne, mogočne. Na začetku me ni impresioniralo, ker ne vidiš večje slike. Ko se na točki obračanja obrneš nazaj, vidiš neverjetno veličastno podobo. Ko ti pridejo solze na oči, si našel še en spomin za knjigo spominov. In tu vidiš samo približno majhen delček parka Fiordland.

Queenstown je zelo drago mesto, roke moraš imeti v žepih. S tem imam probleme, zato sem tudi prespal v predmestju, Franktonu. Od tu naprej pa sem imel osem dni neverjetno lepe vožnje po zahodni obali. To so bili najlepši kolesarski dnevi na celi turi. Opazuješ naravo in kar ne moreš verjeti, da obstajajo takšne lepote. Prvi dan sem se vozil po kanjonu, kjer sem bil tako očaran nad lepotami, da nisem naredil niti ene slike. Na srečo je to nemogoče pozabiti. Frankton, Cromwell, Wanaka z jezerom in znamenitim drevesom, ki raste iz vode. Čez prelaz Haast do ledenikov Fox in Franz Josef. Drugega sem šel pogledat, ampak zaradi moje kolesarske opreme ni bilo priporočljivo hoditi preveč blizu. Tudi od daleč je lepo videti ledenik, ki je oddaljen samo dobro uro hoje. Harihari, Hokitika in Greymouth. Tu se nekako konča ta pravljična pot. Še prej pa moram dokončati zgodbo z Kanadčanom Jeanom. Prenočeval sem v kampu v kraju Harihari. Zjutraj sem zavil v trgovino po nakupih, ko sem doživel eno od največjih presenečenj v življenju. Po 18 dnevih sem pred sabo zagledal Kanadčana Jeana. Mislim, to pa je naključje, usoda ali pa kaj tretjega. Kakšne so možnosti, da se ti zgodi kaj takšnega? In tako sva 6 dni kolesarila skupaj. Ker kolesarim sam, se je kar malo težko navaditi na sopotnika. Vseskozi sem gledal v vzvratno ogledalo. Pot naju je najprej vodila do Hokitike, kjer sva morala dvakrat prespati zaradi ciklona prve stopnje. Veter in dež sta bila na trenutke zelo močna. Ko vidiš, da se je podrlo sosedovo drevo, ti ni ravno prijetno pri srcu. Z Jeanom sva imela nekaj lepih dni za kolesarjenje. V kraju Motupiko se je najina pot dokončno ločila. Pet minut sem bil malo potrt, nato pa sem ponovno zadihal s polnimi pljuči. Ugotovil sem, da bolje funkcioniram sam kot v družbi sopotnika. Kdor nikoli ni potoval sam, me ne bo razumel. Čez štiri dni sem prišel do Pictona, cilja na južnem otoku. Zaključil sem krožno vožnjo po južnem otoku ki je resnično zelo lep. Kogar zanima, priporočam, da si vzamete več časa za južni otok. Ne bo vam žal. Užival sem v izredno lepi naravi in v lepem vremenu.

Trajekt me je pripeljal v oblačni Wellington. Ostala mi je še zadnja četrtina potovanja, vzhodna obala severnega otoka. Od Wellingtona do Hawke Baya sem se vozil malo po stranskih cestah, malo pa po glavnih. V Napierju sem bil dogovorjen z dvema Slovencema, Matejo in Matijem, ki živita v kraju Clive. Prijazno sta mi ponudila vse ugodnosti v njuni hiši. Najbolj pa sem bil vesel pogovora v slovenščini. Zvečer smo šli na največji Art Deco festival na Novi Zelandiji. Ogromno lepih starih avtomobilov. Veliko ljudi je oblečenih v stara oblačila in plešejo na staro glasbo in doživel sem nepozaben večer. Zjutraj me je Matija peljal še na njihovo goro. Visoka je samo 399 metrov, razgled z nje pa je neverjeten. Naslednji dan sem zopet šel na avtobus, od Napierja do Gisborna, kar se je spet izkazalo za pravilno odločitev. Ozka cesta in veliko območje brez signala. Treba je vedeti, da je na Novi Zelandiji veliko območij, kjer ni nobenega signala. Od sodobne tehnologije sem bil odrezan tudi 4 dni. V primeru kakšnih težav, je to lahko velik problem. Naslednji dnevi do Aucklanda so bili eno samo veliko uživanje. Že nekaj časa se nisem več obremenjeval z ničemer, kilometri, vreme, gorske ceste. Da sem začel uživati na potovanju, sem rabil skoraj en mesec in pol. Pri jezeru Taupo sem prenočeval dva dni, prav tako tudi v kraju Rotorua. Tu sem si ogledal maorsko vas. Najbolj sta me očarala kuhinja in kopalnica. S pomočjo toplih vrelcev so kuhali in imeli toplo vodo za umivanje. Tudi kulturni program je bil vreden ogleda. Seveda ni manjkal njihov bojni ples, Haka. V mestu Tuaranga sem si vzel dva dni za sprostitev. Ogledal sem si vulkan Mt. Maunganui, ki je od daleč bolj impozanten, kot od blizu. Ostalo mi je še nekaj dni, zato sem se zapeljal še malo čez Coromandel. Ampak sem izbral lažjo pot. Pa sem vseeno zadnji dan potovanja doživel enega od najlepših razgledov na severnem otoku. Naslednji dan me je trajekt zapeljal do Aucklanda. Ko sem po 83 dneh zopet zagledal Sky Tower v Aucklandu, je bilo to najbolj žalostnih 5 minut na potovanju. Na srečo sem se spomnil, da že imam načrt za novo potovanje. Kmalu se mi je smejalo okoli ušes. Še vedno pa ne znam opisati občutka, ko prideš na cilj potovanja. Sreča. Veselje in žalost se izmenjujeta. Malo ponosa ob dvignjenih rokah.

V zadnjem delu imam za vas nekaj potrebnih informacij za potovanje po Novi Zelandiji in nekaj tehničnih številk.

Jerman Joži