Kolesarsko potepanje po Novi Zelandiji – 1. del

Načrt potovanja je bil enostaven – narediti dve krožni vožnji po obeh otokih. V glavi je bila zamisel preprosta, a izkazala se je za malo težje izvedljivo. Prvi dnevi so vedno težki. Vsaka država ima neke svoje navade, sisteme in zakone. Tudi kolesarska forma ni bila zavidljiva. Že prvi dan pa rahli šok. Prespati sem moral v šotoru. Pa ne že prvi dan, sem si rekel. V torbah in glavi sem imel pa pravo malo zmešnjavo.

Svetilnik Cape Reighna je promoviran kot najbolj severna točka severnega otoka, pa na žalost ni. Do svetilnika sem potreboval dobrih sedem dni in 566 km. Cesta je naporna. Navzgor in navzdol. Ubijajoče. Tam pa sem bil skoraj malo razočaran. Dolga in naporna pot, na koncu vidiš svetilnik in različno obarvano Tasmansko morje in Pacifik. Saj je lepo, ni pa noben presežek. Da ne bi šel dvakrat po isti poti, sem se že prej odločil, da bom šel po sloviti peščeni cesti Ninety Mile Beach. Vozna je za vsa motorna vozila in gorska kolesa, potovalno kolo pa je na žalost pretežko.

Po dveh tednih sem bil zopet v Aucklandu. Čez pristaniški most ni dovoljena vožnja s kolesom, ustavil mi je ruski šofer avtobusa, ki je videl zastavo. Sicer je prevažanje koles prepovedana na teh avtobusih. Božični večer je bil maorsko obarvan. Ob 19.30 še nisem imel prenočišča. Na križišču me je našel domačin in mi ponudil spanje na kavču. Bil bi neumen, če ne bi sprejel. Tuš, večerja in kavč. Luksuz za popotnika. Čeprav sem bolj malo spal, ker je Božiček nosil darila (jaz sem dobil prenočišče), je bila to ena najlepših izkušenj. Naslednje jutro sva se poslovila na naš in njihov način, rokovanje in dotik z nosom. Lahko rečem, da je njihov način bolj čustven, intimen, vsekakor bolj pristen in doživet. Če je bil božič lep, sta bila pa staro in novo leto slaba. Dva dni v povprečnem kampu in grdem vremenu. Daleč naokoli ni bilo nobene trgovine, zato sem imel za dve večerji samo gole makarone. Verjemite, ni okusno. Novo leto je minilo v treh minutah. Samo čakaš, da odbije polnoč in greš nazaj v šotor. Tridnevna vožnja mimo aktivnega vulkana Mt. Taranaki ali Mt. Egmont je bila zavita v oblake. Kljub zavidljivi višini 2518 m, sem videl samo vrh vulkana.

Od Vanganuia do Wellingtona sem se peljal z avtobusom, kar ni bilo v planu. Ko doma načrtuješ vožnjo, ne veš, kakšne so ceste. Odločitev je bila pravilna. Ozka cesta, brez kolesarske cone in zelo prometna. Na tem mestu moram povedati, da so domačini nestrpni šoferji. Za vsako ceno so me prehitevali. Tudi v nepreglednih ovinkih, najhujši pa so tovornjakarji, ki so gospodarji cest. Vozili so se zelo blizu mojega ogledala. Ne govorim o pol metrih, ampak okoli 30 cm. Strašljivo. Pozneje na južnem otoku me je ustavila policistka in mi dala star odsevni brezrokavnik. Ko bi vedel, da bo takšna razlika, bi ga kupil prvi dan. Od takrat naprej so se me izogibali na več kot meter od ogledala.

Velikih mest sem se izogibal, saj so za kolesarjenje nočna mora. Semaforji in pločniki ubijajo. Zanimalo me je kolesarjenje po podeželju. Na južni otok vozita dva trajekta, Interislander in Bluebridge, ki je cenejši. Vožnja traja tri ure in pol, zanimivo pa je to, da vseskozi vidiš južni otok. Že prvi dan ture sem imel manjši problem. Obalna cesta do Kaikoure je bila zaprta, obvoz pa dolg več kot 300 km. Tam bi si naj ogledal sinje kite. Vseeno sem zapeljal nanjo in imel srečo. Ob 12.00 je bila še zaprta, ob 13.00 pa so jo odprli. V Kaikouri me je pričakalo deževno vreme, zato sem se zaman peljal gledat kite, sem pa zato imel srečo naslednji dan. Videl sem dva sinja kita kar zelo od blizu in pozneje nekaj delfinov. Dogodek je veličasten, ni pa to bil tisti VAU, ko ti vzame sapo. Zakaj? Nisem se mogel znebiti občutka, da je precenjeno. Cel dogodek traja tri ure in pol, opazovanje kitov pa pol ure in za to plačaš 90 €. Sami ocenite.

Po pogovoru z nekaterimi popotniki, sem se odločil za avtobus od Kaikoure do Oamaruja. Cesta je ravninska in ničesar ni za videti. Pozneje so mi tudi drugi potrdili pravilno odločitev. V Oamaruju pa je začetek ene najbolj neverjetnih zgodb, ki so se mi zgodile v življenju. Zjutraj sem se odpravil iz mesta Oamaru in kmalu srečal popotnika na kolesu. Kanadčan Jean, star 61 let. Ugotovila sva, da imava isti tempo, zato sva cel dan kolesarila skupaj. Jaz sem bil hitrejši v klanec, on pa navzdol. 22 km pred Dunedinom pa so se začeli problemi. Imela sva 11 km klanca in prav toliko spusta. Pod klancem je sicer bila ena stranska cesta, toda midva junaka sva šla po glavni. Napaka. Po petih kilometrih se je pojavila megla in postalo je mrzlo. Prvi sem prišel na vrh klanca, tam pa manjši šok. Cesta je prepovedana za kolo. Hitro sem našel drugo makadamsko cesto in se pripeljal v Dunedin. V mestih sem imel navado hoditi peš ob kolesu in opazovati trgovine. Kar naenkrat sem pred sabo zagledal Jeana. Kako za vraga pa si zdaj kar naenkrat pred menoj, sem ga vprašal. Njega so ustavili policisti in na srečo ni nič plačal. V mestu sva iskala prenočišče vsak na svoj način. On z zemljevidom, jaz z telefonom. Tako sva tudi spala vsak v drugem hostlu. Ker sva se izgubila, sem mislil, da je konec zgodbe. Pozabite. Naslednje jutro pešačim iz mesta, ko ga na svoje presenečenje zopet zagledam. Ampak tokrat nisva šla skupaj, ker je on ostal še en dan več v mestu. Poslovila sva se in si zaželela varno pot. Pa tudi tu še ni konec zgodbe. Jo bom nadaljeval v drugem delu, ko pridem tako daleč s pripovedjo.

Jerman Joži