Ko se prepustiš navdihu …

Dva prosta dneva sta bila mamljiva, vremenska napoved ugodna in po ponedeljkovem delovnem dnevu je siva pot resnično vodila le na Gorenjsko, v Kranjsko Goro. Simpatično turistično središče tokrat ni pokalo po šivih od turistične gneče, bilo je umirjeno, ljudje smo se po uličicah porazgubili. Temperature na praznično obarvan večer niso bile ravno prijazne, tako da so dolgi rokavi oblačil prišli prav. Sprehod do jezera Jasne s pogledom proti Prisojniku, ki se je sramežljivo kazal izza oblakov, je prijal pred spanjem. V neposredni bližini jezera skrit leži hostel Barovc, kjer ti prijazni in nasmejani ljudje hitro postrežejo z želenimi informacijami kot tudi toplim čajem, ki je tisti večer res prijal. Nato še obvezno kresovanje v bližini centra mesta z živo glasbo. Nabrala se nas je lepa množica obiskovalcev, ki smo nestrpno pričakovali prižig kresa, da bi nas vsaj malo ogrel.

Prvomajsko jutro je bilo prijazno, skozi oblake je pokukalo sonce, ki se je tekom dneva skrivalo in razkrivalo, budnico so zapeli ptiči in dan je bil že v začetku čudovit. V načrtu je bila osvojitev Vitranca, 1638 m visokega vrha, ki se dviga nad Kranjsko Goro. Začetek poti malo pred jezerom Jasna je bil lepo speljan v okljukih z nekaj razgledišči proti Kranjski Gori. Višje sva šla, bolj je pot postajala strma, tudi več razgledov je ponujala, obdana pa je bila z avriklji in telohi, ki so se tedaj šele prikazali iz zemlje. Ko sem se že začela spraševati, če je še daleč do vrha in Mojčinega doma, saj moja kondicija še ni bila primerljiva s prejšnjimi leti, se je greben odprl in pred nama je bil travnik s telohi, na desni stran odprt dom z nekaj obiskovalci in prijazen gospodar koče je hitro poskrbel za okrepčilo. Še nekaj dodatnih korakov do razgledne točke, od koder se je kljub meglam in nizki oblačnosti veliko videlo tako na vzhodni konec po Savski dolini navzdol in zahodni del Karavank, na sever Dobrač, na jug pa pogled proti Prisojniku, Razorju in delu vrhov Martuljške skupine. Balzam za mojo dušo, kot temu pravim sama, ko me fascinirajo razgledi. Ker se proti Ciprniku nisva podala, sva sestopila po smučišču Vitranc. V zgornjem delu naju je pričakal še sneg, tako da je bila previdnost pri izbiri korakov potrebna, nato pa je šlo kot za šalo navzdol. Pri Bedančevem domu se je ponudila možnost nadaljevati peš ali pa se v dolino odpeljati s sanmi. Dilema? Ne. S sanmi, z vetrom v laseh in s še eno zanimivo dogodivščino. S prihodom v Kranjsko Goro pa dneva še ni bilo konec, saj je bilo treba dan izkoristiti do konca. Planica in Zelenci s piko na i so bili še v načrtu prvega dne v mesecu maju.

Kdo izmed nas ne pozna Planice in novega nordijskega centra? Kompleks, ki je zrasel v dolini Tamar pod Poncami, je sapo jemajoč in vreden ogleda. Iz razgledne ploščadi se odpre čudovit pogled na letalnico in sedem skakalnic. Bila sva presenečena, ker ni bilo nobene gneče in res si dobil občutek, da se sam sprehajaš tam naokoli. Tokrat me vzpon po stopnicah na vrh letalnice ni premamil, zagotovo pa se gor ob prvi priliki ponovno podam. Tudi Zelenci, izvir reke Save Dolinke, skrit v kotičku gozda, je sameval. Smaragdno zelena barva naju je k sebi vabila že ob sestopu z Vitranca, ko je izrazita barva izstopala iz popoldanske sivine dneva. Prostor, kjer izklopiš možgane in se prepustiš, da te naravne lepote prevzamejo. Leta 1992 so bili razglašeni za naravni rezervat, predstavlja pa življenjski prostor številnim živalskim vrstam (martinčki, gadi, netopirji, kuščarji) in rastišče redkim in ogroženim rastlinam (močvirski ušivec, navadni mrzličnik, ozkolistni munec, vodna zlatica).

Zadnji prosti dan je bil namenjen osvojitvi točke, kjer si na enem mestu v treh državah – tromeji. Zaradi dežja je tromeja ostala neosvojena, a vsekakor v načrtih za kdaj drugič. Je bil pa dan turistično obarvan in namenjen odkrivanju lepot v dolini Belopeških jezer. Belopeška ali Mangartska jezera sta jezeri v Julijskih Alpah, ki ležita v Mangartski dolini, v bližini Trbiža. Od leta 1971 sta razglašeni za Narodni park Belopeških jezer. Pri jezerih sem bila že večkrat, a nikoli si nisem vzela časa za sprehod okoli njih. Ta dan je bil idealen za sprehod in tako sva spodnje jezero res obhodila, zgornjega pa le deloma, saj je bila pot zaradi podrtega drevja zaprta. Zaradi oblakov se je vrh Mangarta na južni strani jezer prepričljivo skrival očem, a verjamem, da se bo naslednjič spet prikazal ponosno v vsej svoji veličini. Ponce na vzhodu so bile še bolj objete v primež oblakov, ki se v času najinega obiska nikakor ni želel dvigniti. Čeprav nama tokrat ni bilo dano ujeti veličastnih razgledov po okoliških vrhovih, sva preživela čudovit dan. Vem, kaj ti pohodništvo lahko da, kaj ti lahko ponudi. Tako cenim vsak dan, ki ga preživim v naravi – ne glede na vreme.

Ob vračanju proti domu sva naredila še en ovinek – v dolino Radovne. Dolina v celoti leži na območju Triglavskega narodnega parka in je po videnem sodeč pravi raj za kolesarje in sprehajalce. Odmaknjena od mestnega vrveža in množic bi lahko v tej dolini preživela veliko časa … Reka Radovna se na koncu Blejskega vintgarja zaključi s slapom Šum, a tudi ta naša naravna znamenitost je ostala na seznamu obiskov ob prihodnjem skoku na gorenjske konce.

Če si že na Bledu, se tam tudi ustaviš, mar ne? Nisem mogla iz svoje kože, razgled iz blejskega gradu je zmagal, tako da je bil obisk gradu, ki ga pridno renovirajo, skoraj obvezen. Se je splačalo. Nato pa naju je siva pot res vodila le še proti domu.

Kranjska Gora je idealno izhodišče za iskanje novih poti, odkrivanje naravnih kotičkov, za miselni odklop, občudovanje vsega, kar nam narava daje in ponuja. Je pravo izhodišče tako za hribolazce, gorske osvajalce, plezalce, dnevne turiste kot za družine z majhnimi otroki. Zame to ni bil prvi obisk teh koncev, vsekakor ne zadnji in priznam, da se veselim že prihodnjega obiska naše Gorenjske.