V prejšnji številki Globetrotterja sem pisala o Urugvaju, o najmanjši a hkrati najbogatejši državi v Južni Ameriki. Izvedeli smo, zakaj je tako povezan z Argentino, kako je z legalizacijo marihuane in v čem se razlikuje od Argentine. V tokratni številki pa vam predstavljava najine najlepše kotičke Urugvaja, ki bi jih vsak moral obiskati.
Kot že vemo, je Urugvaj kulturno zelo podoben Argentini, marihuane pa kot turist ne morete kupiti. Zakaj bi se sploh splačalo obiskati to državo? V čem je posebna?
Za naju je Urugvaj zanimiv že zato, ker ga ne obišče veliko turistov. Večina popotnikov po Južni Ameriki se raje osredotoči na »zanimivejše in bolj drugačne države« kot pa za Urugvaj, ki je zelo razvit, poleg tega pa še izredno drag. Turizem v Urugvaju je zgoščen na obali Atlantika, kamor hodijo Argentinci in deloma tudi Brazilci na počitnice. Preostali del države pa je praktično neobljuden. Za naju je bil ravno ta del, zelena notranjost Urugvaja, najlepši. Mir, spokojnost in zelenje, ki ga v Argentini, kjer sva potovala pred tem, nikjer ni bilo videti. Občasno iz sicer ravne pokrajine pogleda še kakšen grudast grič in razgled je popoln. Spodaj je nekaj najinih predlogov, zakaj bi se splačalo obiskati Urugvaj:
Midva sva potovala s svojim avtom, a verjetno to ni najbolj ekonomična možnost, saj je bencin izredno drag, prav tako tudi cestnine. Večini popotnikov se bo verjetno najbolj splačalo uporabljati avtobuse, ki so relativno ugodni in udobni tudi za daljše vožnje.
Ponudbe nastanitev je v Urugvaju veliko, od prestižnih hotelov do preprostih sob. Midva sva ves čas najinega potovanja v Urugvaju bivala v hostlih verige El Viajero. Ti se nahajajo v mestih Colonia del Sacramento, Montevideo, Punta del Este in Cabo Polonio.
Hostel v Montevideu je odličen za družabno življenje, saj ima bar in prireja veliko dogodkov, kjer se mladi popotniki lahko srečajo, družijo in si izmenjajo izkušnje s potovanj. Midva sva bila tam ravno v času valentinovega in priredili so zabavo za valentinovo ter učne ure salse. Sedaj pa si prestavljajte skupino »lesenih« Evropejcev, ki poskuša posnemati prefinjeno gibanje učitelja salse iz Kolumbije. Prizor je bil kar bizaren. Njemu ni šlo v račun, kako ne znamo migati z boki, nam pa ni bilo jasno, kaj on s svojimi boki sploh počne. Zgledalo je fenomenalno, ampak da bi pa znali ponoviti za njim, to pa ne. Do konca večera smo že obvladali par plesnih figur in potem pri nadaljevanju zabave uspeli celo kaj odplesati.
Hostel v mestu Punta del Este pa je bil umirjen kraj, primeren za odmik od vsega norega žuriranja in glasnih prodajalcev na plažah. Čeprav se nahaja v središču mesteca, je hostel miren, a hkrati ponuja nekaj družabnosti z mizo za biljard in možnostjo ogleda nogometnih tekem na TV-ju (kar bo zanimivo predvsem za moško populacijo).
Kot že omenjeno, Urugvaj ni ravno poceni destinacija. Bencin je tam najdražji v vsej Južni Ameriki (v času najinega obiska je bila cena 1,60 evra za liter 95-oktanskega bencina), cestnine pa so znašale približno 3–4 evre za 100 km (pa sploh nimajo avtocest, pač pa samo navadne regionalne ceste). Hrana v trgovinah je na voljo po približno normalnih cenah, medtem ko so cene v restavracijah in barih spet zelo visoke v primerjavi s cenami v sosednjih državah. Za potovanje po Urugvaju zato priporočava, da uporabljate avtobus, prenočujete v hostlih ter si, če imate možnost, nekaj hrane prinesete s seboj in si kuhate sami.