Berlin - med preteklostjo in prihodnostjo

Pristali smo na letališču Airport Schönefeld. Najprej sva poiskali stojnico, kjer sva prevzeli vnaprej plačano karto za javni prevoz Berlin Welcome Card. Vozovnica vključuje ves javni promet v coni ABC (letališče je v coni C, vse zanimivosti Berlina pa v coni A), vključen pa je tudi vlak do mesta Potsdam, kamor sva se odpravili na izlet. V muzejih sva ob predložitvi karte koristili popust. Nakup karte se je tako izkazal za zelo pametno odločitev. Z vlakom sva se odpeljali do Alexandrovega trga in spili prvo kavo na berlinskih tleh – počitnice so se uradno začenjale.

Hitro nama je postalo jasno, da je mesto res ogromno. Četudi sva po nekaj dneh že dobili občutek za orientacijo v mestu, sva večinoma uporabljali javni prevoz, tako sva prihranili čas in energijo. Bivali sva v Youth Hostel International, ki se nahaja v ulici Kluckstraße v neposredni bližini postaje Kurfürstenstraße (U-Bahn), kar pomeni, da ima hostel odlično prometno ureditev. Hostel je lep, moderen, varen in umirjen, sobe prostorne in čiste. Ima vse, kar sva po celodnevnem raziskovanju mesta potrebovali. Zajtrk je samopostrežen in izbira je velika. Dobili sva tudi kuponček za pijačo dobrodošlice. Več o hostlu si lahko prebereš tukaj.

Najino raziskovanje Berlina je združevalo spoznavanje zgodovine mesta, obisk božičnih stojnic, prebujanje otroka v naju, netipično turistično obleganje mesta, povsem naključno druženje s prijetnimi domačini in enodneven izlet v mesto Potsdam.

Ob kruti preteklosti v Berlinu ti še dandanes zaledeni kri. To sva najgloblje občutili v spomeniku holokavstu (Memorial to the Murdered Jews of Europe), med 2.711 betonskimi, sivimi bloki različnih velikosti na površini 19 tisoč m2. Mrežasto razporejeni na neravni površini dajejo neprijeten občutek temačnosti in ujetosti. Definitivno mesto, kjer se do srca zarežejo grozljivi občutki 2. svetovne vojne. Pot sva nadaljevali do Brandenburških vrat, čudovitega neoklasicističnega slavoloka zmage. Čez dan se je tukaj gnetla masa turistov, zvečer pa so barvne luči obsijale slavolok, ulični umetnik pa je ob zvokih kitare s svojim žametnim glasom preigraval Sheeranovo Perfect. Božansko! Od slavoloka sva se odpravili proti bulvarju pod lipami (Unter den Linden). Nekoč je vodil do pruske kraljeve palače. V božičnem času pa ob modrih lučkah, v katere so odete krošnje dreves, vodi turiste proti eni največjih nemških protestantskih cerkva in največji berlinskih katedral (Berliner Dom). Najlepši pogled nanjo sva dobili s pročelja (kjer se v vsej svoji veličini pokaže osupljiva, mogočna kupola) in z druge strani reke Spree, kjer nanjo gledajo tudi štiri bronaste skulpture (Drei Mädchen und ein Knabe). Predel med cerkvijo in reko Spree se imenuje muzejski otok (Museum Insel), na njem pa je večina berlinskih muzejev (Bode Museum, Pergamonmuseum, Neues Museum in Alte Nationalgalerie). Nič čudnega, da se je za ta del otoka prijelo ime »Berlinski Louvre«. Četudi nisva obiskali muzejev, sva se navduševali nad stavbami in urejenim parkom ob reki.

Ob pogledu na Berliner Dom se v ozadju (na Alexandrovem trgu) proti nebu vzpenja znameniti televizijski razgledni stolp (Fernsehturm). Prvi dan zaradi tako goste megle nisva videli stolpa niti do »prvega kroga«, kaj šele višje, četudi sva stali tik pod njim. V naslednjih dneh, ko sva le imeli malo lepše vreme, pa se je stolp pokazal v vsej svoji velikosti. S 368 metri je res ogromen. Druga znamenitost trga (in poleg stolpca največkrat ujeta v fotografski objektiv) pa je svetovna ura (Weltzeituhr).

V neposredni bližini trga se nahaja mestna hiša, ki je po svoji opečnati barvi dobila ime Rotes Rathaus. Sam rotovž ni sicer nič posebnega, bolj naju je navdušilo dogajanje pred njim. Tukaj se je namreč odvijala ena od številnih božičnih pravljic. Lesene stojnice so ponujale okraske in darila, iz številnih je zadišalo po kuhanem vinu in pečenih klobasicah ter zelju, otroci so uživali na drsališču. Premamila naju je želja, da se odpraviva na vrtiljak. Tako sva si mesto ogledali še z druge perspektive in res spoznali, da je mesto ogromno. V mraku so praznične lučke dobile svoj pravi čar.

Najina največja želja, ko sva se odločili za obisk Berlina, je bila ogled East Side Gallery – največje svetovne galerije na prostem. Sicer se je nahajala na drugem koncu mesta, a je bila res vredna ogleda. Le 1,3 kilometra zidu je ostalo od nekoč 150 kilometrov betonske prepreke, ki je kar 28 let ločevala svet na vzhod in zahod, ločila marsikatero prijateljsko, družinsko ali ljubezensko razmerje in zahtevala številne žrtve. Danes je na ostanku berlinskega zidu 105 grafitov umetnikov, ki večinoma pozivajo k miru. Med številnimi umetniki z vsega sveta najdemo tudi slavnega Banksyja. Zid je imel 8 mejnih prehodov (le za določene ljudi), eden najbolj znanih pa je Checkpoint Charlie, ki je povezoval ameriški in sovjetski sektor. Pred kontrolno hiško še danes paradirajo ameriški vojaki, na drogu pa visijo podobe ruskih vojakov. Oboje vredno ogleda, predvsem pa razmisleka o še ne tako davni preteklosti.

Na trgu Potsdamer se nahaja velika jekleno-steklena stavba, imenovana Sony Center. Gre za predel mesta, kjer so ena ob drugi zrasle moderne, visoke stavbe in trgovski objekti. Ob njem se nahaja veliko otroško zabavišče Legoland (kjer se bodo zabavali najmlajši obiskovalci), čez cesto pa je Spionagemuseum Berlin, v katerem sva za en popoldan tudi midve pozabili, da sva odrasli turistki, in uživali v interaktivnem muzeju, se preoblekli v vohunki, dešifrirali skrito kodo, »lovili« prisluškovalne naprave v sobi in spoznavali vohunstvo skozi stoletja, vse do danes. Midve sva uživali.

Ker sva praktično ves dan (od zajtrka v hostlu do večernih ur) preživeli v mestu, sva si zgodaj popoldne navadno privoščili daljši postanek ob kavi, kjer sva se malo pogreli, spočili in posladkali. Tako je v teh šestih dneh postal Balzac Coffee najina obvezna postojanka. Imajo dobro kavo in vročo čokolado ter sveže tortice in mafine, prijeten interier in sproščen ambient.

Prijatelj, ki živi v Berlinu, nama je svetoval, da obiščeva kino Babylon; ob sobotah minuto pred polnočjo namreč brezplačno vrtijo klasike. Midve sva imeli res srečo, saj so ravno v času najinega obiska v Berlinu predvajali Charlieja Chaplina. Na spletni strani sva opravili rezervacijo in karte prevzeli malo pred začetkom predstave. V Berlinu je obisk kina veliko bolj sproščen kot v Sloveniji – pred vhodom sva kupili pivo in kokice ter uživali v enourni črno-beli predstavi, ki naju je večkrat nasmejala do solz.

Čeprav je Berlin znan po klobasicah Bratwurst, moram priznati, da ima mesto toliko odličnih mednarodnih restavracij, da sva si rajši privoščili azijsko in italijansko kuhinjo, na krožniku pa so se znašli tudi hamburgerji. V lokalih v Berlinu pijačo naročiš pri šanku, plačaš in jo odneseš. V večini barov je bilo treba plačati akontacijo za kozarec, ki jo ob vračilu kozarcev dobiš nazaj. Najboljši lokal za večerno pivo, zelo priljubljen med mladimi, je zagotovo Mein Haus am See. Obdan s knjigami in porisan z grafiti, zvečer pa rdeče luči ustvarjajo prijetno atmosfero.

Berlin naju je navdušil. Je mesto, kjer preteklost še vedno zareže v srce, in mesto, kjer nastajajo nove smernice prihodnosti. Mesto kulture, mode in umetnosti, na eni strani odraz čudovitih klasičnih stavb, le streljaj stran pa mesto najbolj alternativne scene. Večmilijonsko kozmopolitsko mesto svobode, rumenih tramvajev, odlične hrane in neštetih kotičkov, vrednih obiska.