Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Uršina Evropa v malem in nizozemska zelena naravnanost

Drugi niso tako drugačni od nas, kot mislimo

Kaj lahko pridobiš kot prostovoljec pri Popotniškem združenju Slovenije? Te zanima prostovoljstvo zunaj Slovenije? Je mogoče, da ti ta izkušnja pomaga pri zaposlitvi? Če pristopiš do ljudi, ti bodo načeloma rade volje pomagali, meni Urša. Eni pa pridejo do tebe tudi kar tako.

Vsebina

Povej nam nekaj o sebi, Urša.
Torej, sem Urša. Prostovoljka pri PZS sem postala v zadnjih mesecih. Rada potujem v večja mesta in doživim njihov utrip, ker živim v dokaj mirnem okolju. Na poti rada vidim druge kulture, obiščem koncerte, muzeje. Naravo pa imam tudi rada.

Kdaj si začela potovati in kakšne spomine imaš na to? Kako nase kot popotnico gledaš danes?
Začela sem v otroštvu skupaj s starši; in sicer smo šli v Združeno kraljestvo, Irsko, Grčijo. Sama pa sem začela nekje pri 19 letih v Španiji. Prenočevala sem v hostlih, spoznala ljudi in njihove zgodbe, ki so mi dale navdih za naprej. Skušam več potovati, si v prostem času kaj organizirati in iti. Tudi če ni tako daleč, vedno doživim kaj pestrega.

Si bolj za kavo ali čaj? Katera država ima po tvojem mnenju najboljšo kavo ali čaj?
Rada imam oboje. Sicer sem pa najboljšo kavo pila v Italiji. Ta pravi espresso. Ni primerjave z drugimi. Res so mojstri v pripravi tega. Ko grem tja, si ga večkrat privoščim, saj ni enako, če si ga sama doma naredim. Tam je zares super.

Kje si spoznala najprijaznejše in najgostoljubnejše ljudi? Lahko z nami podeliš kakšno izkušnjo?
Rečem lahko, da so mi skoraj povsod pomagali, če sem se izgubila, ali pa so me usmerili na pravo pot. S prijateljico sva enkrat šli na pot in kombi, s katerim sva se peljali, se je pokvaril. Potem pa sva na bencinski črpalki spraševali ljudi, ali gre kdo v najino smer. Naleteli sva na slovensko družino, ki je bila na poti na letališče kot midve, in v zadnjem trenutku sva ujeli letalo. Res se je fajn izteklo.
Sicer pa so zelo odprti do tujcev Škoti, saj so izjemno prijazni, v Španiji pa kar pristopijo do tebe in se začnejo pogovarjati.

Si del ekipe prostovoljcev Popotniškega združenja Slovenije. Na kakšen način prispevaš svoj del in kaj ti je to dalo?
Zdaj že par mesecev urejam profil na Pinterestu. Družbeno omrežje Pinterest sem že prej pogosto uporabljala, saj tam dobim veliko idej za nadaljnja potovanja in promocijo, na njem pa izdelujem tudi grafike. Spoznala sem tudi druge prostovoljce pri PZS, ki imajo enake interese in cilje, in res sem vesela, da lahko soustvarjam to našo zgodbo.

Največ izzivov vidim ravno pri urejanju Pinteresta. Da pazim na primeren slog, da so objave vsakodnevne in da sem tam dovolj aktivna. Ob tem iščem še ravnovesje s prostim časom. Ob tej priliki bi povabila tudi druge, da se nam pridružijo, saj se najdejo razna dela in vsak lahko nekaj prispeva. Mogoče tudi, da sourejamo družbena omrežja, kjer se naloge porazdelijo, in dodamo še več dobre vsebine in kakovostnih objav.

Udeležila pa sem se tudi izmenjave HI Connect in šla na Nizozemsko pomagat v hostel. Na recepcijo. Mislim, da mi je ta izkušnja pomagala, da sem potem dobila delo na recepciji v hotelu v Sloveniji.

Ali med potovanjem tudi zbiraš kakšne stvari, ki jih imaš kot spomin iz vsake države?
Že od majhnega si v vsakem novem mestu rada kupim majhen kipec kakšne stavbe, ki je tam znana oziroma tipična. Tako imam že mesto v malem (zlasti iz Evrope). Moja zadnja pridobitev je ravno iz izkušnje HI Connect; in sicer imam iz Utrechta en zvonik. Mislim, da je moja prva pridobitev bil grad iz San Marina. Ponosna sem pa kar na vse, saj so to zame dragi spomini.

Praviš, da imaš rada arhitekturo krajev, ki jih obiščeš. Kaj pa meniš o katedrali Notre-Dame in katastrofi, ki se je zgodila nedolgo nazaj?
Katedrala je res mogočna in zelo stara. Upam, da se jo bo dalo obnoviti z današnjo tehnologijo, saj je osnovna struktura ostala še nedotaknjena. Stolp pa je zgorel in se zrušil. Če rečem še nekaj o Varšavi, ki je med drugo svetovno vojno praktično zgorela. Po gradivu, ki so ga imeli od prej, so jo ponovno zgradili. Izgleda kot stara, kljub temu da je na novo zgrajena. Ni pa to originalni slog.

Omenila si, da si v okviru programa HI Connect pri Popotniškem združenju Slovenije šla na Nizozemsko kot prostovoljka v hostel HI v Haag. Povej nam, kako je bilo.
Hja, to sem si dejansko želela, še preden sem tukaj postala prostovoljka. Zanimalo me je delo v hostlih, zato sem kontaktirala Anjo, podpredsednico PZS. Hotela sem iti čim prej. Mikalo me je mesto in najhitreje, kjer bi me lahko sprejeli, je bilo v hostlu HI v Haagu, tako da je odločitev padla. Delo na recepciji je uporabno, na poti lahko tako tudi začasno delaš in kaj zaslužiš. Deset dni sem preživela z njimi. Sodelavci so bili res prijazni, odgovorili so na vsa moja vprašanja in me lepo sprejeli, dobila pa sem nove delovne izkušnje. Po koncu dela pri njih sem si še podrobneje ogledala mesto. Tako da bi z veseljem še šla na kaj podobnega. Morda bi zdaj šla kot prostovoljka na podoben način v Ameriko ali Južno Korejo.

Krili so mi bivanje in hrano. Dobila sem tudi nekaj vstopnic za muzeje. Hostel Stayokay Den Haag daje velik poudarek na trajnostni turizem. Dodelili so mi sodelavca na recepciji. Vmes so potekale razne aktivnosti in projekti. Na stenah te prijazno opominjajo znaki , da pri tuširanju varčuj z vodo. Prodajajo steklenice za večkratno uporabo. Na voljo imaš knjižice, v katerih piše, kako si lahko popestriš vodo s kakšnim sadjem, zelišči ipd. Vsak mesec organizirajo večerjo za starejše ali druženje za tiste, ki so sami, brez družin.

Obiskala sem glavno pisarno v Amsterdamu. Tam je bilo več prostovoljcev. Spoznali smo se in prisluhnili smo predavanju o trajnostnem turizmu. Dejansko povsod uporabljajo energijo na veter. Hrana se ne razlikuje veliko od naše. Predvsem so zanimive njihove slaščice.

Glede legalnosti marihuane pa … tega je v Amsterdamu največ. Njen vonj že na daleč zavohaš iz »coffeeshopov«. Za domačine to ni nič takega, zanje je to pač nekaj običajnega. Za nas tujce pa je mogoče to zanimivejše.

Nudijo tudi izposojo rabljenih koles, ki so prenovljena. Ko se pogovarjajo o razdalji med točkama A in B, o tem govorijo s časovnega vidika, pri čemer je mišljeno, koliko minut je vožnje s kolesom, ne z avtom, javnim prevozom ali peš.

Sicer pa je Nizozemska zelo ravna in ljudje so dokaj visoki. Kar mogoče ni fajn na koncertih, ki jih rada obiščem, saj imam potem pred sabo velikane in kot punca manjše rasti nimam »bogvekaj« od dogodka.

Naučili so me par nizozemskih besed, a ne marajo na primer, če rečemo, da je njihov jezik podoben nemščini, saj Nemcem niso ravno naklonjeni. Vsi moji sodelavci so bili pristni Nizozemci iz Haaga, ki so mi pri tem, kaj si ogledati v mestu, dali nasvete iz prve roke.

In za konec, kaj si se na potovanjih najbolj naučila o sebi in svojih prihodnjih popotniških načrtih?
Predvsem to, da sem samostojnejša, potovanja organiziram sama in da sem postala iznajdljivejša. Odprtost do drugih kultur se mi je razširila. Ugotovila sem, da niso tako zelo drugačne, kot se zdi na prvi pogled. Tudi če grem kam za daljše obdobje, vidim, da ne rabim veliko stvari kot na primer doma. Osnove v kovčku so dovolj.

Zaenkrat sem bolj prečesala Evropo, zdaj pa razmišljam o Novi Zelandiji s pomočjo vizuma Working Holiday. Še prej pa skočim na kakšen krajši izlet. Najbolj me je po spominu navdušila Škotska, ki sem jo že omenila. Predvsem zaradi njene arhitekture, kulture, veliko zanimivih dogodkov in prijaznih ljudi.

Rada bi še enkrat povabila vse, ki jih zanima potovanje, da se nam pridružijo kot prostovoljci. Super bo.

Sorodni članki

Prijava