Dogodivščina, ki ne bo tonila v pozabo
Že lanskega septembra smo se odločili, da gremo kot peterica na ogled nogometne tekme v Barcelono. Tekmec kluba, za katerega navijam že od otroštva, pa je bil Janov Atlético de Madrid. Do odhoda v glavno katalonsko mesto je nato moralo preteči še nekaj časa, a je šesti april bil hitro pred vrati.
Pot do Zagreba nam je ob dobri glasbi in klepetu hitro minila, prvega navdušenja sobotnega dne pa je bilo deležno zagrebško letališče. Moderna stavba zanimivih oblik nosi ime prvega hrvaškega predsednika Tuđmana in se nahaja dobrih 10 km JV od Zagreba. V obe smeri smo leteli s španskim nizkocenovnim letalskim prevoznikom Vuelingom. Za našega najmlajšega 12-letnega udeleženca je bil to prvi letalski polet, tako da smo skupaj z njim še drugi podoživljali svoje prve polete in obujali spomine. V dobrih dveh urah smo bili na španskih tleh, v pokrajini Kataloniji in njenem glavnem mestu Barceloni. Po ureditvi vseh formalnosti smo se s taksijem odpeljali v sam center mesta, v predel Sant Antoni (preimenovali smo ga kar v slovensko različico Sveti Anton), kjer je bil naš hotel.
V tem predelu Barcelone se nahaja največja moderna tržnica, ki jo je zasnoval Gaudijev učenec Antoni Rovira i Trias. V njej najdeš vse, kar ti srce poželi, od svežega sadja, rib, mesa in oblačil do spominkov.
Ker je bila že sobota naš dan D, dan tekme, ki smo si jo nameravali ogledati, smo malce spremenili naš načrt in si tisti dan ogledali le mogočno in svetovno znano cerkev Sagrado Famílio. Gaudijeva mojstrovina nikogar ne pusti ravnodušnega. Ob smrti velikega španskega umetnika ta še ni bila končana, a jo številni mojstri kiparstva in arhitekture zadnjih osemdeset let dograjujejo in poskušajo slediti načrtom, da bo ta veličasten projekt končan do leta 2030.
V mestu smo preživeli dva dneva in pol ter po njem večinoma potovali z metrojem. Linije povezujejo vse dele mesta, vlaki pa so zelo pogosti in tako lahko prideš iz enega dela mesta v drugi del precej hitreje kot z avtobusom ali tramvajem. V tem času smo od zunaj uspeli videti vse večje znamenitosti Barcelone, za kaj več pa nam je zmanjkalo časa. To je tudi eden izmed razlogov, da bo Barcelona ostala na mojem seznamu mest, ki jih še želim obiskati.
Po sprehodu po predelu okrog Sagrade Famílie smo se z metrojem odpravili do stadiona Camp Nou, domovanja nogometnega klubskega velikana Barcelone. Njihova navijačica sem že od leta 1994 in že odkar pomnim, sem si želela nekega dne na njihovem stadionu doživeti vsaj eno nogometno tekmo. Kdor čaka, dočaka, pravijo. Vedno trdim, da se vsaka želja izpolni, ko je čas za to. Kot kaže, je bilo leto 2019 namenjeno izpolnitvi te želje. Več kot dve uri pred tekmo se je v okolici stadiona trla množica navijačev. Med njimi ni bilo ne prerivanja ne izgredov, niti ko so nas začeli spuščati na stadion.
Gradnja stadiona Camp Nou se je pričela leta 1954, zaključila pa tri leta pozneje. Otvoritvena tekma je potekala med domačim moštvom in moštvom iz poljskega glavnega mesta Varšave. Domači nogometaši so dosegli svojo prvo zmago na svojem stadionu, končni rezultat je bil 4 : 2. Danes velja barcelonski Camp Nou za stadion, ki ga lahko obišče 98.772 gledalcev. Do leta 2021 bo današnji stadion dobil novo podobo, saj ga nameravajo renovirati, posodobiti in povečati njegovo kapaciteto.
Nogometna tekma se je končala po našem okusu, čeprav je vseskozi kazalo, da se bosta tekmeca razšla brez golov. Suárez in Messi sta bila krvnika našega Jana, stadion pa je ob obeh golih dobesedno eksplodiral. Težko najdem besede, ki bi opisale evforijo, ki je zajela gledalce; noro doživetje, ki te potegne v vrtinec veselja in sreče vseh okrog tebe. Preprosto se prepustiš ter se iskreno veseliš dosežka in zmage na koncu.
Čeprav smo v hotel prispeli v zgodnjih jutranjih urah, se je nedelja začela zgodaj. Dan oz. čas je bilo treba izkoristiti, sploh ker je bilo veliko stvari, ki smo jih želeli videti in doživeti. V predelu »Svetega Antona« smo na ulicah srečali le malo ljudi, nisem pa pričakovala, da bo še spala tudi znamenita La Rambla – sprehajališče. Bila je umirjena, malo več ljudi smo srečali le proti koncu te znamenite ulice, kjer se ta konča s spomenikom, na vrhu katerega mogočno stoji Krištof Kolumb in se ozira proti morju. Sprehod je bil balzam za dušo, stojnice so se šele odpirale in vabile k nakupom.
Po prečkanju glavne ceste smo se znašli ob Sredozemskem morju, v predelu Port Vell. Pot smo nadaljevali po plavajočem lesenem pomolu – La Rambla de Mar – vse do Muzeja katalonske zgodovine in Pomorskega muzeja. Ko smo prišli do plaž, so tudi te samevale. Plaže so peščene in se raztezajo več kot štiri kilometre do predela Port Olímpic. Morje je bilo v času našega obiska zelo hladno, tako da smo preizkusili le temperaturo in slanost. Za skok v morje pa bomo počakali na poletje.
Kakšna doživetja so nas v Barceloni še čakala, pa izveste v 2. delu.