Otroštvo, kaj je to?
Madagaskar se me je močno dotaknil. Stvari, ki so ljudjem na tem oddaljenem otoku samoumevne, so bile zame pogosto neverjetne. Ničkolikokrat sem opazil, kako so majhni otroci delali. Stari pet let, nekateri več, celo manj, brez večjih razlik so pljuvali v roke in pomagali staršem. Pogosto tudi brez njih. Majhni bratje, sestre so mleli pšenico, drobili kamenje, potiskali vozove po cesti, nosili polne vreče na hrbtih ali pogosto zgolj pasli živino.
Bil je nek manjši kamnolom, kjer so državna podjetja drobila kamenje za nasipanje. Tam se je zbralo nekaj deklet, manj kot deset jih je bilo razporejenih naključno po tleh, nato pa so cele dneve s kladivi drobila kamenje. Tisti zdrobljen pesek so potem imeli za posip pred hišami, ali za vaško cesto, da ni bila v dežju tako hudo blatna.
Otroci so vsepovsod nosili bremena, da so komaj hodili. Zanašalo jih je v vse smeri, se opotekali in pogosto počivali. Starši se niso obremenjevali tako kot se v naših koncih, da je to prenaporno za malčke, slabo za njihov razvoj. Tam je otrok blagor staršu, da mu lahko pomaga. Pri nas je pač igrača, da se starši z njim lahko igrajo in ga razvajajo. Pri nas se vse pogosteje dogaja, da otroci odrastejo in še vedno nimajo niti najmanše veze z odgovornim življenjem, kaj šele, da bi znali kaj sami postoriti. Pustimo to! Raje povem še eno prigodo, ki se me je prav tako močno dotaknila.
Lepi občutki so me oblivali, ko sem se skozi palmine gozdove pripeljal na vzhodno obalo do Manakare in se spustil do morja. Povsem prazna peščena obala je bila. Tam nekje na samem pa dve punci, ki sta prodajali kokosov sok. Imeli sta velike kupe še celih kokosov, ki sta jih z mačeto prerezali in vanj vstavili slamico, da je kupec lahko popil sočno notranjost. Enemu dekletu bi pripisal petindvajset let, drugemu zgolj sedem, mogoče osem. Res je bila majhna punčka. Umazana s strganimi oblekami je žalostno gledala okrog. Kljub temu je imela prav tako velik kup kokosov pred sabo kot njena prijateljica. Ne, nista bili sestri, niti v sorodu nista bili. Mi je starejša punca razložila, da sta tam zgolj služili za svoj vsakdan.
Nisem bil pretirano žejen, a sem se vseeno odločil, da kupim kokosov napitek, in to od najmlajše punce. Komaj je držala mačeto, čisto pri rezilu, saj je bila pretežka zanjo. Kljub vsemu je z več poskusi odsekala vrh kokosa in mi ga postregla. Mislim, da je bila cena napitka 1500 ariarijev, jaz sem ji brez pomislekov plačal 10 000, kar je nekaj manj kot 3 evre. Vsa je bila iz sebe, ko sem zavračal, da mi vrne presežek denarja. Vsaj za trenutek se je malenkost razživela, a nasmehnila se še vedno ni.
Ne, nisem ji dal denarja kar tako, iz miloščine. Punca se je sakramensko trudila in trud se plača. Lahko bi ji dal desetkrat več, ampak to bi lahko imelo napačen učinek, češ, tu imaš denar revež, celega te lahko kupim, ali kaj takega. Moj prispevek je bil ničen za njeno življenje. Močno pa upam, da se ji bo trud nekoč res poplačal za boljšo prihodnost. Zaradi takšnih izkušenj se pogosto globoko potopim v naša življenje in jih primerjam med sabo. Primerjam naše vrednote in danosti. Res je žalostno, da imamo polne riti vsega in tega ne znamo ceniti. Živimo v najlepši deželi z največjim mirom, a tega ne vidimo!
Misijonar verjetno ne bom nikoli postal, bom pa definitivno še kolovratil po svetu. Zbiranje prigod mi namreč dobro dene in ker sem dobrega srca, vam v naslednji izdaji Globetrotterja izdam še eno.
