Hrepenenje po več
Madagaskar je bil res prava izbira. Ko izbiram destinacije, hočem poiskati kraje, kjer lahko doživim velike razlike v načinih življenja. Našim in njihovim. Dodobra sem začutil njihovo hrepenenje po bogastvu. Saj je vedno tako, da hrepeniš po nečem, česar nimaš. Spoznanje, da imaš vedno sam vse za svojo srečo, je tako ali tako težko dosegljivo. Tukaj v zahodnem svetu imamo vsega v izobilju, a si prepogosto želimo, da bi živeli na kakem otoku, v raju tropskih sadežev in morja. Manj stresno in bolj počasi. Tako kot živijo na Madagaskarju.
Dež me je zajel in nekaj dni sem bil prikovan na mestece Moromanga z okolišem. Še sreča, da je bil Andasibe nacionalni park presneto blizu in sem tako tja šel na ogled lemurjev in drugih eksotičnih živali s kameleoni in žabami na čelu. Med sprehajanjem skozi tržnice ob večeru pa me je ustavila neka mlada punca s svojim otrokom. Nekaj čez dvajset let je imela, njen otrok mogoče tri. Tudi angleško je znala, saj je bila bolj izobražena in denar je služila v hotelu, kjer je bil stik z angleško govorečimi ljudmi njen vsakdan.
Tako zanimivo sva se pogovarjala, da sva nadaljevala kar proti njenemu domu, nedaleč stran od tržnice. Tam je živela s svojim bratom. Skromna lesena lopa povezana z drugimi lesenimi kajžicami je bilo zanimivo bivališče. Spil sem kozarec instant kave in se poslovil z izrečenim slovesom, da upam, da se še vidimo. Večer je bil in mahnil sem jo naravnost proti svojemu skromnemu hotelu. Lesena soba nekje na vrhu zgradbe je bila. Prav prijeten ambient, da sem spisal nekaj vrstic v moj dnevnik, nato pa kar smuknil pod rjuhe. Kako uro sem se že obračal v majhni postelji, pa še vedno nisem zaspal. Gledal sem v steno, nato v strop in razmišljal o dogajanju minulega dne.
Naenkrat pa sem zaslišal trkanje po vratih. Kaj je pa sedaj narobe, sem si mislil. Verjetno mi hotelir hoče kaj sporočiti. V samih gatah sem odprl vrata in jo spet zagledal. Punco iz tržnice namreč. Našla me je, a zakaj? Prijela me je za roko in me prosila naj je ne odslovim. Le videti me je želela še enkrat in močno upala, da ne zadnjič. Življenjsko zgodbo mi je v nekaj stavkih razgrnila in jasno mi je bilo, da si močno želi pobegniti iz otoka. Hoče v boljši svet. V svet, kjer si lahko s plačo privoščiš še kaj več, kot zgolj obrok zase in za svojega otroka.
S solznimi očmi me je gledala in prosila naj jo vzamem z otrokom s sabo. Dober teden je minilo od moje prve podobne zgodbe in spet se mi je zgodilo isto, le da to pot nisem izzival ljudi s šalami. Noč se je prevešala v jutro, ko sva še vedno razglabljala o najinih razlikah. Moje življenje je preveč posebno in v nobenem primeru ne bi bilo primerno zanjo. Oni so vajeni družinskega in umirjenega življenja. Jaz pa sem vedno razpet med službo, kmetijo in že še kakšno stvarjo vmes, počitki so zgolj izjema. Ne, ne morem kar pobirati ljudi in jih voziti k sebi domov. Potrebujem še kaj več. Mogoče delček iskric, ki se mešajo s simpatijo in zaljubljenostjo.
Ni se poslovila do jutra, ko sem jaz že odhajal, saj se je vreme izbolšalo in hiteti sem moral v glavno mesto na letalo za domov. Pomagati ji nisem mogel, le razumem jo lahko, to je vse, a za njo premalo.
Spet je nastala zgodba z mešanimi čustvi, nekaj, kar me ni pustilo pri miru še vse tiste dolge ure na letalu. Zame spomini in izkušnje, za vse nas pa zgodba, kakršne prepogosto najdemo v revnih predelih sveta. Ne rabimo nositi denarja v tiste države, da bodo ljudje tam živeli bolje. Niti ne rabijo ničesar več kot imajo, le mi imamo vsega preveč. Ja, živimo v izobilju vsega, a se tega ne zavedamo. Najbolje bi bilo, da masovni turizem ne bi obstajal in agencije ne bi vozile avtobusov bogatunov skromnim ljudem na ogled. Tako si vsaj ne bi domišljali, da so prikrajšani za stvari.
Svet bomo res težko spremenili, lahko pa ga zgolj drugače gledamo, dojemamo. Kdaj potrebujemo kak dogodek, da nas usmeri v drugačno smer in vidimo še druge oblike »normalnega«. Madagaskar mi je v popolnosti prebudil čute, ki so bili že nekaj časa izrinjeni na stran. Tiste čute o človečnosti in bistva življenja ... Je verjetno bolje, da neham ... In prav sedaj me je pričelo spet stiskati, pa me ja ne vleče spet kam dlje od sosednje vasi?
