Tri Štajerke raziskujejo Dolenjsko

Kostanjevica na Krki ali »Slovenske Benetke«
Naša prva postojanka je bila Kostanjevica na Krki. V mesto smo vstopile čez leseni most (po enem izmed dveh mostov, ki sta namenjena prometu). Cesta se takoj ob vstopu v »središče mesta« razcepi, sledile smo puščicam in se ustavile na Oražnovi ulici pri ostankih kostanjeviškega gradu, kjer zdaj deluje Lamutov likovni salon. Tam nas je prijazno sprejela gospa Anita Pajtler in nam podala številne informacije, kaj vse bi naj ogledamo v Kostanjevici, ter nas opremila z zemljevidom, letaki in koristnimi nasveti. Ogledale smo si postavljeno razstavo Helene Tahir V vrtincu, v času našega obiska pa je ravno potekala delavnica grafike pod mentorstvom grafika Janka Orača. Izpod rok udeležencev so nastajale super grafike. Zahvalile smo se za vabilo na delavnico in odšle na sprehod po Kostanjevici.

Kostanjevica na Krki je najstarejše mesto na Dolenjskem in na sploh eno najmanjših, a tako zelo luštnih mestec v Sloveniji. Znana je tudi kot »slovenske Benetke«. Stari del mesta se nahaja v meandru reke Krke, mesto pa je dostopno po dveh lesenih, prometu namenjenih, mostovih, tretji most pa je namenjen le pešcem. Skozi mestece vodita dve ulici, to sta Oražnova ulica in Ulica talcev. V mestu je cerkvica, odlična pivovarna Kitcher (ki ponuja brezplačno degustacijo piva, a je potrebna rezervacija) in restavracija. Nizke vrstne hiške raznolikih pročelij ob lepo urejeni potki pozdravljajo sprehajalce. Mestece je majhno in luštno, super za mini sprehod in uživanje na sončku pod krošnjo dreves s pogledom na zeleno Krko.

Galerija Božidar Jakac, cvičkova klet in čudovito dvorišče
Nedaleč od Kostanjevice na Krki (1,5 km stran) stoji Galerija Božidar Jakac, ena največjih slovenskih galerij tako po prostoru kot tudi po številu eksponatov in zagotovo ena izmed najlepših. Nahaja se v nekdanjih prostorih cistercijanskega samostana iz 13. stoletja, ime pa nosi po novomeškem slikarju in grafiku Božidarju Jakcu. Predstavlja vrhunska dela slovenskih ekspresionistov.

Odpravile smo se proti galeriji. Že vstop skozi obzidje na travnik pred objektom je res čudovit. Do vhoda v nekoč samostansko dvorišče vodi lipov drevored. Na desni je nekdanji mlin, v katerem je danes urejena muzejska trgovina, okolico samostana pa krasijo zanimive lesene skulpture. Ustvarili so jih umetniki na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva. Danes je na ogled več kot 100 kipov, prav vsi pa so narejeni iz hrastovega lesa.

Baročni vhod, ki vodi do dvorišča, krasijo freske nad kamnitim portalom. Ko smo vstopile, smo bile očarane nad velikostjo in prostranostjo vseh stavb in osupljivim arkadnim dvoriščem z vodnjakom. Tukaj je namreč več stavb, ki so povezane med seboj. Galerija se nahaja v več nadstropjih in krilih. Navdušili so nas Božidar Jakac, brata Kralj. Posebna pa je tudi cvičkova klet. Imetniki HI kartice prejmejo popust v višini 50 odstotkov na ogled razstave po izboru.

Kartuzijski samostan Pleterje
Navdušene nad Dolenjsko in do sedaj videnem smo pot nadaljevale proti Pleterjam. Pleterje so znane po samostanu, kjer živijo kartuzijanci, najstrožji meniški red v rimokatoliški cerkvi. Samostan je za obiskovalce zaprt, smo si pa ogledale gotsko cerkev, od koder smo slišale molitve menihov. Skozi projekcijo smo spoznale življenje kartuzijancev, poskusile pa smo tudi njihov domači liker. Kartuzijanci so namreč znani po odlični žganjekuhi.

Muzej na prostem Pleterje – oaza miru
Muzej na prostem Pleterje, ki se nahaja v neposredni bližini samostana, je čisto nasprotje samostana. Če v okolici samostana vladata stroga tišina in resnost, je muzej na prostem poln življenja in veselja. Tukaj je prava oaza miru, čistega zraka in neokrnjene narave. Gre za muzej na prostem, ki prikazuje ljudsko stavbarstvo na Dolenjskem. V objemu pravljičnega gozda stojijo namreč lesene hiške, ki so pokrite s slamo, tukaj najdemo skedenj, svinjak s poljskim straniščem, sušilnico za sadje, leseni vodnjak, kozolec toplar, piko na i pa dodajo kokoške, petelin, race, ki se prosto sprehajajo po travniku. Imajo tudi ponije, zajčke, koze, dihurje. Poleg živali je edini zvok tukaj samo še žuboreči potok. In na vsake toliko zvok avtomobila, ki parkira na bližnjem parkirišču. Ob hiši je zeliščni vrt, od koder prihaja čudovit vonj mete. Črna kuhinja in odprto ognjišče nas spomnita na življenje nekoč in nas odpeljeta več stoletij nazaj. Tu se čas res ustavi. Za en popoldan smo pozabile na moderno tehnologijo, vse obveznosti in tegobe, ki nas dajejo, predvsem pa na neprestano hitenje. Tukaj vladajo čisto druga pravila: preprostost, prijaznost, umirjenost, spokojnost. Pravi balzam za dušo.

Čudovit termalni izvir Grič pri Klevevžu
Na poti proti domu smo se odpravile še do kraja Klevevž. Klevevž je namreč znan po razvalinah gradu in toplotnem vrelcu. Tukaj izvira reka Toplica, ki ima vse leto 24 °C. Voda je ujeta v manjši kamnit bazen in je primerna za kopanje. Me se sicer nismo kopale, smo pa srečale veliko radovednih obiskovalcev, ki so – tako kot me – prišli raziskat ta »zaenkrat še skriti« kotiček. Nekateri med njimi so se pogumno namočili v vroči vodi.