Južna Amerika po dolgem in počez za več kot pol leta – 2. del

Sta imela kje težave z vstopom ali izstopom iz države in kako sta to rešila? Kako bi ob vsem tem ocenila vajin terenec (ter morebitno delo in popravke na njem med potjo) kot vajino glavno prevozno sredstvo, ki sta ga kupila kar ob prihodu na celino?

Potovanje z avtom je super. Sploh ker imava notri posteljo in lahko spiva skoraj kjerkoli. Imava svobodo, tako da se lahko odpeljeva, kamor želiva in kadar želiva. Seveda pa s tem pridejo tudi določene skrbi in obveznosti. Kot lastnika čilskega avtomobila sva morala podaljšati registracijo v Čilu, plačati zavarovanje in urediti tehnični pregled. Na srečo je vse to dokaj enostavno in tudi bistveno ceneje kot v Sloveniji.

Največja neprijetnost, ki jo opažava, so popravila pri mehanikih. Pač, mehanikom v Južni Ameriki ne moreš zaupati. Vse naredijo na pol. In tako potem eno težavo rešujeva tudi več mesecev. Primer je menjava zavornih ploščic. Zamenjala sva jih v Argentini pri enem lokalnem mehaniku (ker so že zelo cvilile). Potem sva avto peljala na uradni Toyotin servis. Tam sva prosila, da preverijo zavore, in zatrdili so, da so v redu tako zavore kot diski in da naju ne sme skrbeti. Še isto popoldne sva bila spet pri mehaniku, saj so zavore spet cvilile. Pa je malo popravil in sva se odpeljala. Do Bolivije sva imela spet težave, tokrat so malo zbrusili disk, ker je bil zasmojen. Sedaj sva na poti v Peru in že iščeva nov disk, ker ga očitno niso dovolj zbrusili. Tako da ... Ja, mehaniki so tukaj kar neprijetna reč.

V Sloveniji pelješ avto k mehaniku in načeloma uredi stvar, tako da si naslednjega pol leta (ali več) brez težav. Tu pa je vedno nekaj. Vseeno, avta ne bi zamenjala za nič na svetu. Tale prigoda z zavorami je vseeno majhna težavica, ki ne ovira potovanja. Toliko svobode in na nek način tudi luksuza nama daje. Veste, kako fino je, ko se vsak večer uležeš v čisto svojo posteljo. V avtu točno veš, da je čisto. Svoje stvari imava tudi lepo pospravljene in urejene, ni nama treba nositi prtljage naokoli ter je ves čas pakirati in pospravljati. Vse imava lepo v predalih in škatlah, vse je dostopno. Res je super. Nama to res odgovarja.

Drugače pa sva res imela eno takšno izkušnjo, ko naju niso pustili iz Čila. Imava namreč čilski avto, ne pa stalnega prebivališča v Čilu, in to je za nekatere carinike problem. Po petih mesecih potovanja in prečkanju številnih meja iz Čila v Argentino (in to večkrat), ter potem v Urugvaj, Brazilijo, Paragvaj in tako naprej, sva se vrnila na sever Čila. Od tam sva želela pot nadaljevati proti Boliviji, vendar naju niso spustili čez mejo. Čilski carinik nama niti ni rekel dobro jutro, ampak je takoj vprašal: »Imata čilski avto?« Po pritrdilnem odgovoru je nadaljeval: »Imata stalno prebivališče v Čilu? Ne? Potem ne bosta šla čez mejo!« In se je stvar zaključila. Midva sva sicer poskusila s pogajanji. Pokazala sva mu zakon, kjer piše, da stalno prebivališče ni nujno za prečkanje meje z avtomobilom, on pa se je skliceval na svoj (starejši) zakon in ni popustil. No, sva pač stvar rešila tako, da sva šla v Argentino in potem skozi Argentino v Bolivijo. Naredila sva manjši ovinek, a sva na poti tudi videla veliko lepih stvari, tako da izkušnja sploh ni bila slaba. Je pač del potovanja z avtomobilom po Južni Ameriki.

Aja, naj omenim tudi, da je najin avto terenski, s pogonom na vse štiri terenske pnevmatike. Če se kdo spozna, voziva toyoto 4runner, 4 x 4. S tem avtom ni težko priti v najstrmejši klanec, voziti po makadamskih cestah, blatnih površinah ali prečkati reke. Nič naju ne ustavi. Res lahko prideva do najodročnejših kotičkov in tam uživava v miru in samoti, občudujeva naravo in živali. Res nama je fajn.

Kje sta najbolje pila in jedla?

Rok: Najboljši je do sedaj bil steak v argentinskem El Chaltenu, ki sem si ga privoščil po štiridnevnem trekingu in po tem, ko sva uspešno ubežala tistemu biku.

Katarina: Brazilsko sadje! Njami! Relativno poceni in tako okusno! Med ljubšimi so mi bili svež kakav, mango, ananas, papaja, granadila in še nekaj primerkov sadja, katerih imena se žal ne spomnim več.

Če pa gledava nazaj, je bila Katarini zelo všeč juha pho v Vietnamu, Roku pa rebrca v Kanadi. Oba obožujeva svež mangov sok. Kje je bil najboljši? Hm, v Braziliji je bil dober, pred tem pa še na Tajskem, na Jamajki ...

Kaj vama je do sedaj predstavljalo največji izziv in kako sta to presegla?

Rok: Ko sem moral prevoziti kilometer izredno blatne poti do parka Ibera v Argentini. Takšnega blata še nisem videl in tudi nisem imel izkušenj z vožnjo po takšnem terenu. Najprej sem zapeljal gor in hitro naju je zavrtelo. Avto bi z nama vred skoraj zaplaval v bližnjem močvirju med kajmani. Nekako mi ga je vendarle uspelo ustaviti. Lepo počasi sem ga obrnil in nato počasi, a vztrajno premagoval blato. Škropilo je na vse strani, prižgati sem moral brisalce, saj je bilo sprednje steklo tako umazano, da nisem več videl skozi. Ampak sva prišla čez tisti blatni odsek in v čudovit narodni park, ki se ga še danes spominjava kot eno lepših lokacij tega potovanja.

Katarina: Posloviti se od doma, starih staršev in najinih domačih živali. Zadnji dnevi pred odhodom na najino polletno potovanje v Južno Ameriko so bili zame grozni. Pospravljati sem morala stanovanje in vedela sem, da se tja ne bova več vrnila, oddati sem morala svoji kosmati ljubljenki v varstvo ... Počutila sem se, kot da ju na nek način zavračam. Seveda me je skrbelo tudi za stare starše, da se jim kaj ne zgodi med najino odsotnostjo. Kako sem vse to rešila? Hm, ne vem, zajela sem sapo, zadržala solze in pomislila na to, da se odpravljam na potovanje svojega življenja, kjer se bom imela super. Takoj ko sva sedla v kombi GoOptija in se odpeljala proti Benetkam, je bilo že lažje. Potem pa se je potovanje itak pričelo odvijati in sem začela uživati. Stari starši so zaenkrat vsi v redu, tudi Rokovi, moji mačka in zajčica pa tudi. Torej se je splačalo prebroditi tisto krizo.

Kateri kotiček na poti sta morda dojela kot precenjenega in kateri vaju je presenetil bolj, kot sta si mislila?

Precenjen je bil gotovo otok Chiloé v Čilu. Slišala sva toliko pohval, kako lepo je tam, da ljudje sploh niso hoteli domov. Ko pa sva bila midva na otoku, nisva vedela, kaj naj tam počneva. Pa še za novo leto sva tam rezervirala en hostel, in to v največjem mestu na otoku, pa se ni čisto nič dogajalo. Saj najbrž je otok lep, samo ni za naju. Midva imava raje akcijo, gore in dramatične razglede.

Druga precenjena stvar je Laguna Route v Boliviji. To je približno 500 km zelo slabe ceste, ob kateri se pokaže raznolikost Altiplana v vsej svoji veličini: lagune, vulkani, hecne skalnate strukture, gejzirji ... Midva pa sva vse to že doživela par tednov prej v Argentini, kjer je pokrajina podobna. Razlika med argentinsko in bolivijsko stranjo je v tem, da sva bila v Argentini skoraj sama. V Boliviji pa se praktično voziš v vrsti (naju so vsi prehitevali s turističnimi džipi, ki imajo vsi enako pot in enake postanke).

Najbolj pa naju je navdušila ravno prej omenjena argentinska stran Altiplana, ki se imenuje Puna. Tako nore pokrajine še nisva doživela; ceste niso bile tako slabe kot v Boliviji, ljudi pa praktično nič oziroma kdorkoli je bil, vsi so bili izjemno prijazni in veseli obiska. Čudovito, res. Prečkala sva več salarjev (posušenih slanih jezer), videla številne lagune vseh možnih barv (rdečo, belo, turkizno modro ...), občudovala vulkane in se na enega celo vzpela, se peljala skozi rdečo peščeno puščavo in obiskala belo skalnato pokrajino, polno nenavadnih kamnitih struktur, visokih tudi več kot deset metrov. Res noro!

Prav tako naju je navdušil argentinski park Ibera. To je močvirje, polno zanimivih živali. Videla sva na stotine kapibar, kajmane, posebno vrsto jelenjadi in celo are. Povrh vsega je park brez vstopnine in tudi kampi v parku so brezplačni, a hkrati čudovito in lepo urejeni, čisti, z elektriko, vodo, stranišči. Ni, da ni.

Presežkov tega potovanja bi lahko naštela res veliko, pa naj omeniva samo še par: polotok Maraú z verjetno najlepšimi in neokrnjenimi plažami v vsej Braziliji. Pa karneval v Riu! Uf, kakšni ritmi in pisani kostumi. Bilo je nepozabno. In nenazadnje naju je navdušil tudi vzpon do lagune pod goro Cerro Castillo v Čilu. Barve tam so bile za umreti: turkizno modra laguna, nad njo bel ledenik, nad ledenikom pa čisto črna špičasta gora. Fenomenalno. Zbirava lepe spomine, slabe stvari pa poskušava hitro pozabiti.

Kako pa se med potovanjem obneseta kot ekipa? Najbrž pridejo tudi dnevi, ko se ne ujameta najbolj? Sta spoznala še kaj novega drug o drugem, sploh na tako dolgi poti?

Do sedaj sva se že kar ujela. Na začetku sva spremembo okolja in način življenja dojemala vsak drugače in sva se kar pogosto skregala. Ponavadi zaradi čisto nepomembnih stvari. Vse je bilo samo posledica najine razdraženosti oziroma drugačnega stanja. Sedaj je lažje, saj sva bolj utečena in imava nekako razdeljene vloge, kaj kdo opravlja.

Rok recimo opravi večino vožnje, Katarina pa je zadolžena za navigacijo. Rok tudi skrbi za avto, popravila in vzdrževanje, Katarina pa za finance. Ona ima pregled nad tem, koliko sva zapravila, kdo je koliko plačal, kje imava gotovino, kakšen je menjalni tečaj itd. Za ceno se pogaja skoraj vedno Rok, Katarina ima čez načrtovanje potovanja v grobem, Rok pa potem najde kakšne skrite kotičke, ki nama nato obrnejo celotno potovanje na glavo. Ponavadi so to tisti nepozabni in najlepši kotički.

Hm, ali sva se res kaj naučila? Ne veva. Gre bolj zato, da takole na potovanju, ko sva skupaj 24 ur na dan, bolj opaziva kakšne posebne lastnosti drug pri drugem. Recimo, da je Rok izredno iznajdljiv in da zna popraviti marsikaj. To so seveda take ad hoc rešitve.

Rok: Katarina je vedno polna energije in ima pozitiven pristop k prav vsaki stvari.

Koliko približno pa zaenkrat finančno znaša vajino potovanje oziroma koliko načrtujeta, da bo vse skupaj okvirno zneslo? Kaj je pri tem najdražje, kje lahko več prihranita? Predvidevam, da je vložek v avto bil na začetku večji, a če vama kolikor toliko fajn služi, super. Vizume si tudi najbrž urejata sproti?

Največji strošek je bil seveda nakup avtomobila. Računava, da se nama bo to vsaj delno povrnilo, ko bova avto prodala. Pred potovanjem sva pogosto brala bloge ljudi, ki so šli na takšno dolgo potovanje, in si poskušala ustvariti sliko, koliko to stane, ampak je to težko primerjati, ker ima vsak svoj stil potovanja, drugačen avto, vsakdo obišče druge države in podobno. Nekako na oko sva ocenila, da bi na osebo smela zapraviti približno 1000 evrov na mesec. Trenutno sva nekje tam. Kakšen mesec porabiva malo več, večinoma pa malo manj. Je pa odvisno, saj je vsak mesec drugače.

Na začetku je bilo veliko stroškov z avtom, ker sva ga še malo preurejala. Sedaj pa so stroški višji predvsem na račun kakšnih vstopnin, vodenih izletov, letalskih kart (npr. do Velikonočnega otoka) in podobnega. Največji mesečni strošek do sedaj je bil bencin, razen v Peruju. Tam so najdražje vstopnine oziroma se jih je v tem mesecu kar nekaj nabralo. Kaj 'češ, če pa imajo toliko zanimivih izkopanin, arheoloških ostankov in narodnih parkov.

Največ prihraniva pri spanju, saj večinoma spiva v avtu ali pa kampirava. Tudi kuhava si večinoma sama, kar se tudi pozna pri najinem proračunu. Vizumov pa zaenkrat še nisva rabila, saj je skoraj vsa Južna Amerika za Evropejce res lahko dostopna.

Rok dodaja: Bolj kot na to, koliko sva oziroma bi zapravila, je treba gledati na to, koliko sva pri tem potovanju prihranila. Če bi šla na več krajših potovanj, recimo za par tednov v Patagonijo in v Peru, Bolivijo, Brazilijo ... Vsako potovanje s seboj prinese okoli 500 evrov stroškov za letalsko karto na osebo, potem pa je tu tudi najem avtomobila itd. Tako da je v bistvu tako dolgo potovanje na koncu morda celo cenejše kot več kratkih potovanj.

In še za konec ... Kaj bi želela, da vaju vprašam, pa vaju nisem in si, prosim, kar odgovorita. Imata še kakšno sporočilo, ki ga želita predati našim bralcem? Za seboj imata namreč res že kar lepo popotniško kilometrino in ne dvomim, da sta polna kakšnih modrosti, nasvetov ali zgodb, ki sta jih pridobila v vsem tem času.

Joj, nasvetov in modrosti je ogromno. Sploh ne veva, kje bi začela. Potovanje ni cilj, ampak pot, vsaj v najinem primeru. Potujeva poceni in to ni vedno najlažje. Ampak če se izogibaš letovišč in hotelov ter vodenih ogledov, doživiš destinacijo drugače, na bolj pristen način. Tudi potovanje z avtom je nekaj posebnega. Doseževa lahko skrite kotičke in nedosegljive vasice. Imava tudi določen vpogled v državo, ki ga na primer pri potovanju z avtobusom ne bi imela.

V Boliviji imajo recimo dve ceni za bencin – eno za domačine, ki je smešno nizka (3,7 boliviana ali 0,5 evra), in eno za turiste, ki je precej visoka za slabo kakovost goriva (8,9 boliviana ali 1,2 evra). Ampak sva ugotovila, da se da pogajati tudi za ceno goriva. Seveda tudi potovanje z javnim prevozom ponuja svoj čar, ampak za naju je avto očitna izbira.

Obožujeva tudi lokalne tržnice in tam rada nakupujeva sadja. Cene so navadno res ugodne in toliko različnih stvari je naprodaj. Ravnokar sva recimo kupila avokade po ceni 0,13 evra na kos, pa cel ananas za 0,3 evra, granadile tudi in šop banan prav tako za to ceno. To je res super del potovanja, ko se lahko najeva svežega tropskega sadja po nizkih cenah.

Še ena zanimivost: Slovencev nas je res malo, ampak presenetljivo vedno srečava kakšnega. Tu v Južni Ameriki sva recimo naključno srečala enega Slovenca in njegovo partnerko iz Španije, ki sta bila na štiridnevnem trekingu v Argentini. Ta treking povprečno naredi 20 ljudi na dan, od tega smo bili tisti dan trije Slovenci. Kakšno naključje! Prav tako sva nedavno na bolivijsko-perujski meji srečala eno Slovenko. Opazila sva jo, ker je naokoli hodila s slovenskim potnim listom, in takoj smo se zaklepetali.

To so bila čisto naključna srečanja, malo manj naključnih pa je bilo še kar nekaj. Res sva vesela, da kdo od prijateljev ali znancev na internetu izve, da potujeva po Južni Ameriki, in naju kontaktira. In gremo skupaj na pijačo, spečemo palačinke, se malo pogovorimo in izmenjamo izkušnje. Če še torej kdo v naslednjih mesecih potuje v Peru, Ekvador ali Kolumbijo, naju naj kar kontaktira. Vedno je fino imeti slovensko družbo.

Slovence sta na poti, kljub temu da nas ni veliko, srečala kar nekajkrat. Kot tujca sta večkrat občutila tudi dvojne standarde. Zlasti pri cenah. Kot par sta se v neznanem nedvomno še bolj spoznala in povezala. Oba pa se strinjata, da jima je to »ornk« potovanje dalo ogromno in da je bilo vredno stisniti zobe, ko jima je bilo težko. Še vedno pa ju lahko spremljate na njunem blogu Lahkih nog naokrog.