Južna Afrika – 1. Del

 

Ker je ponujala vse, kar sva si želela za najnižjo ceno. Letalska karta do Johannesburga je pod 400 €, najem avtomobila pod 1500 € za 3 tedne (kar zveni veliko, a verjemite, druge ponudbe so bile tudi 5000 €), kampiranje prav tako dostopno študentskim žepom. Verjetno pa je vsak že slišal, da je Južna Afrika najbolj razvita država na črnem kontinentu – rečejo ji tudi afriška Švica. Zato sva v plan potovanja dodala še dve manjši državici: Lesoto in Svazi, ki sta bolj divji, bolj afriški. Pa tudi v Južni Afriki sva se izognila najbolj turističnim točkam in izbrala manj obljudene, a vseeno lepe kraje. In na koncu je iz tega plana nastala ena super dogodivščina, enomesečno potovanje po jugu Afrike.

 

Bilo je konec septembra, ko sva priletela v Južno Afriko in v Johannesburgu na letališču prevzela terenski avto (Ford Ranger) ter z njim v naslednjih treh tednih naredila en ogromen krog po Južni Afriki. Ker ne marava turističnih krajev, sva se odločila, da tipično turo od Johannesburga do Cape Towna, ki pelje ob sicer čudoviti obali, zamenjava za nekaj drugačnega – za turo po notranjosti države. Prav tako sva sloviti safari park Kruger zamenjala z manj znanim parkom Kgalagadi. In ravno tega bi vam rada tukaj na kratko predstavila.

Kgalagadi Transfrontier Park se nahaja na skrajnem severozahodu Južne Afrike, tik ob meji z Namibijo. Kot pa že ime (transfrontier) samo pove, se park razteza preko meje tudi v Bocvano. Geografski park leži v puščavi Kalahari, kar se odraža v pokrajini in živalih, ki prebivajo tam. Kgalagadi park ima sušno in deževno dobo. V času suše je dežela rjavkasta, vidijo se oranžne sipine, živali pa so skoncentrirane okoli umetno narejenih napajališč z vodo. Vas je zmotila beseda »umetno«? Tudi naju je, ampak ta del sveta je tako sušen, da brez dovajanja vode v napajališča, tu ne bi bilo več življenja. Res je, da skozi park tečeta dve reki, a večino časa sta to le suhi rečni strugi, ki se napolnita šele ob večjih deževjih, kar je na približno 10 let! V deževni dobi, pa je pokrajina čisto drugačna! Povsod raste zelena trava, drevesa ozelenijo in prej oranžne sipine se skrijejo pod rastjem! Če pogledaš na hitro, izgleda kot kakšen travnik v Sloveniji, le prisotnost leva te potem spomni, da si dejansko v Afriki.

 

Ampak tako zeleni so le maloštevilni dnevi, večino časa pa vseeno prevladuje suha pokrajina. Zaradi tako majhne količine vode je tu boj za preživetje težak in dejansko preživijo le najmočnejši. Živali, ki potrebujejo veliko vode, npr. sloni, nilski konji, krokodili, tu ne prebivajo. Je pa Kgalagadi idealen za opazovanje plenilcev, tako velikih mačk (levov, gepardov, leopardov, tudi karakal živi tu), živali iz skupine psov (afriške lisice, hijene, šakali), kot tudi ptic ujed (raznoraznih jastrebov, orlov in sokolov). Seveda pa te živali potrebujejo tudi hrano in to so mnogovrstne antilope, gazele, pa tudi žirafe in manjši glodalci. Torej, živali je kljub težkim razmeram veliko in ravno zaradi redkega in suhega rastja jih je dokaj lahko opazovati. Dve živali pa sta tako tipični za ta park, da sta postali že kar ikoni. To sta antilopa oryx ali gemsbok ter surikate. Res je nekaj posebnega, ko te ali druge afriške živali vidiš v naravi, v njihovem izvornem okolju. 

 

 

Zakaj tako hvaliva ta park? Ker je ogromen – po površini zavzema kar dve Sloveniji, ker je prostran, ker ni turističen, je miren in čeprav je park, torej je človek posegel v naravo, to ni opazno. Dejansko imaš občutek, da si tam sam v divjini. Nikjer ni telefonskega signala, ponoči vsi kampi izklopijo elektriko (če jo sploh imajo) in tako lahko v miru, odmaknjen od zunanjega sveta občuduješ zvezdnato nebo, mlečno cesto, ter poslušaš zvoke živali, ki se sprehajajo naokoli. Doživetje tega parka je nekaj tako posebnega, da je težko opisati z besedami. Lahko nama verjamete, da je čudovito in da verjetno z razlogom že razmišljava o ponovnem obisku.

 

V Severni Kaplandiji, torej na severozahodnem delu države sva si ogledala še sotesko Riemvasmaak, kjer je prebivališče opic, škorpijonov, pa tudi tople termalne vrelce sva odkrila! Morda se zdi smešno, da sva se v Afriki, na vročem kontinentu veselila kopanja v topli termalni vodi, ampak spomnite se geografije! Mi smo se učili, da se v puščavi temperatura ponoči spusti blizu ničle. In to lahko sedaj tudi potrdiva, saj sva mraz izkusila na lastni koži. Čez dan sva se kuhala pri skoraj 40 °C, ponoči pa zmrzovala v šotorih in se oblačila v vse, kar sva imela! Tako nama je jutranje kopanje v termalnih vrelcih vsaj malo pogrelo premražene kosti. 

 

V okolici mesta Uppington sva odkrila še eno zanimivost: sončne elektrarne! Na prostrani ravnini je razporejeno veliko število ogledal, ki vsa usmerjajo sončne žarke v skupen kolektor – stolp na sredini tega polja. V tem kolektorju pa se potem sončna energija pretvarja v električno, ki jo nato pošiljajo v bližnje mesto in okoliške vasi. Za tehnične tipe in naravoslovce izredno zanimiva zadeva!

 

V tem delu države so zelo poznani tudi slapovi Augrabies Falls, vendar so bili v času najinega obiska, to je ob koncu sušne dobe, tako majhni, da jih ne velja omenjati. Ob koncu deževne dobe, torej v času naše pomladi, pa so menda to eni najbolj mogočnih slapov, saj tukaj reka Oranje pada preko tektonske prelomnice 56 metrov globoko – kar sicer ni neka višina, ampak podatek, da so takrat slapovi štirikrat bolj vodnati kot pa Niagarski slapovi, pa ni zanemarljiv!

 

Najina pot po Južni Afriki se je z obiskom Severne Kaplandije šele dobro začela. Pot sva nato nadaljevala v državico Lesoto, o kateri sva pisala v ločenem potopisu, potem pa si ogledala še provinco KwaZulu-Natal, državico Svazi ter mesto Cape Town z okolico.