Almaty, Veliko Jabolko Kazahstana

Nekaj ur vožnje zahodno od Almatyja se nahaja ena glavnih znamenitosti države – kanjon Sharyn. Reka Sharyn si je tukaj utirala pot več milijonov let nazaj in ustvarila ta okrog 50 kilometrov dolg kanjon, ki je približno polovico tako visok kot Veliki kanjon v ZDA. Danes je to eden bolj sušnih predelov v državi, kjer se temperature poleti povzpnejo tudi do 50 °C. Turisti navadno obiščejo predel kanjona imenovan Dolina gradov: kamnite stvaritve narave tukaj spominjajo na stolpe srednjeveških gradov. V Dolini gradov je tudi moč prenočiti v jurti, tradicionalnem okroglem belem »šotoru«, ki so ga uporabljali Kazahstanci, ko so še živeli kot nomadi. 

 

 

Z vožnjo nadaljujemo še nekaj ur in prispemo v vasico Saty, ki je izhodišče za obisk nekaj najbolj slikovitih jezer v Kazahstanu. Obiščemo jezero Kaindy, ki je nastalo leta 1911, ko je Kazahstan zajel močan potres in spremenil tamkajšnjo reko v gorsko jezero. Nekaj okoliških smrek je ostalo ujetih v jezeru in danes hudomušno štrlijo iz jezera. Zanimivo je, da so debla pod gladino jezera še vedno živa in da se tukaj ljudje potapljajo, da si lahko ogledajo to naravno čudo. Po krajšem pregovarjanju s tremi lokalnimi fanti se dogovorimo za ježo s konji do razgledne točke. Če se v Almatyju na ulici sliši predvsem ruščina, ti fantje govorijo izključno kazaški jezik. Čeprav so stari le 15 let, živijo proč od svojih staršev in turistom ponujajo ježo konj ter tako s skromnim zaslužkom pomagajo preživeti svojim družinam. 

 

 

Naslednji dan vstanemo še pred sončnim vzhodom, saj nas čaka pohod do gorskih jezer Kolsay 1 in Kolsay 2. Do prvega jezera se zapeljemo z džipom, od tod pa nadaljujemo peš okrog dve uri in pol do drugega jezera. Tam srečamo vojake, ki preverijo naše dokumente. Kirgiška meja je namreč blizu in če je bilo še do nedavnega mogoče mejo prečkati kot del trekinga po okoliških gorah, se sedaj zahteva prečkanje na uradnih mejnih prehodih. A ti vojaki niso nič kaj preveč uradni. Pokažejo nam, kako se lovi postrvi v jezeru Kolsay 2 in nas celo povabijo v svoj kamp, kjer preživijo tudi do štiri mesece skupaj. Spijo v šotorih, kuhajo na odprtem ognju, za stranišče pa si nisem upala vprašati. Eden izmed njih me v ruščini vpraša, od kod prihajam. Slovenija, mu odgovorim. A iz Ljubljane, me vpraša. Še bolj me osupne, ko brez kančka premišljevanja našteje vse republike bivše Jugoslavije. Očitno socialistično bratstvo ne umre kar tako niti v teh zakotnih krajih. 

 

Zeleni bazar oz. tržnica z domačimi izdelki je še zadnja znamenitost Almatyja, ki mi jo bo uspelo obiskati preden se moram vrniti domov. Prihranjenih imam še nekaj tisoč teng oz. nekaj deset dolarjev, kar naj bi zadostovalo za taksi na letališče in nekaj spominkov. Sprehajam se med kupi domačega sadja in zelenjave, kozarci medu in propolisa, kilogrami pripravljenih korejskih solat in drugih jedi (Kazahstan ima veliko  korejskih priseljencev, ki so prišli v Centralno Azijo zaradi pomanjkanja v 19. stoletju), ogromnimi komadi surovega mesa in mesnih izdelkov, med katerimi prednjačita svinjina in konjsko meso, raznovrstnimi električnimi aparati, tonami kitajskih oblačil in povsem običajnimi mini marketi.  Le stežka najdem eno samo majhno trgovinico z izdelki za turiste. Zanimam se za mehke copate, a cene so ciljnim strankam primerne, zato raje v sosednjem marketu kupim še nekaj lokalnih čokolad. Ker se ura bliža poldnevu in mi v želodcu že malo kruli, si na poti proti hostlu privoščim žepek iz listnatega testa polnjen s piščančjim mesom. Ker pač ne najdem nobene klopce v bližini, sedem na rob pločnika. In takrat ga zagledam. Starega možička s palico, ki daleč vstran od tistih ton grozdja in jabolk prodaja svoje pridelke: dve vrsti paradižnika, mogoče vsakega nekaj kilogramov, in približno toliko hrušk. Nima prodajne mize, kjer bi lahko ponosno razkazoval svoje izdelke, nima niti stola, kamor bi se usedel. Čepi ob svoji skromni ponudbi, ki je razprostrta na kartonu na tleh, in čaka na kupce. Zberem še zadnjih nekaj sto teng in se mu približam. Z največjim nasmehom, ki ga ob pogledu na mizerno situacijo zmorem, ga pogledam v oči in pokažem na hruške. Na hitro ošvrkne kovance, ki mu jih položim na zgarano dlan, in velikodušno seže med hruške ter jih naloži v vrečko, ki jo držim odprto. Skoraj jo že zaprem, pa se malce razhudi, češ, dovoli, da ti jih naložim še nekaj. Zbrbljam »spasiba« in se odpravim. Še preden pridem za vogal, se mi utrne solza.   

 

Kazahstan me je presenetil. Povsod je zelenje. Še nikoli nisem videla mesta s tolikimi drevoredi, kot jih ima Almaty. Pokrajina se v tem delu države hitro spreminja, od visokogorskih pašnikov do prostranih step, suhih, skoraj puščavskih predelov, smrekovih gozdov, visokogorskih jezer in ledenikov. A še najbolj so me presenetili ljudje in njihova prijaznost pomagati neznancu. Ničkolikokrat se je zgodilo, da mi je domačin po le nekaj izmenjanih besedah ponudil svojo telefonsko številko in mi rekel, naj ga pokličem, če karkoli potrebujem.