Podala sta se na pot okoli sveta. Zakaj?
Pravzaprav okoli sveta nikoli nisva šla, niti ni bila takšna pot načrtovana. Hotela sva se podati na pot v svet za dalj časa. Zakaj? Da bi pobegnila od vsakodnevne rutine, torej delovnika od devetih do petih, nato še dela doma in podobno.
Kakšno je bilo vajino življenje pred odhodom?
Vsekakor je bilo precej drugačno, imela sva malo časa za sebe, za drug drugega, ni bilo časa, da bi prebral dobro knjigo, da bi se ustavil in užival v življenju.
Je bilo težko zapustiti vse, kar sta gradila v Sloveniji in preprosto oditi?
Zagotovo ni bilo enostavno, tukaj sva že imela kariero, prihranke, hišo. Okolica nama je bila znana, imela sva dobro službo in vedno je tisti majhen glasek v tebi, ki pravi 'kaj, pa če?'. Potem pa vidiš rutino, v kateri si in pred katero ne moreš zbežati in si rečeš, da boš šel, pa čeprav je tveganje ogromno in čeprav doma zapustiš družino in preprosto greš. Zgodi se en trenutek, ko stopiš na drugo stran in si rečeš, da tako ne gre več naprej in da pravzaprav ne maraš življenja, v katerem si. Zakaj pa ne bi naredil spremembe, če jo lahko?
Sta potovanje dolgo načrtovala ali sta bila bolj spontana?
Vedela sva, da hočeva čim več prepotovati po kopnem. Od prijateljev za darilo dobila letalsko karto do Istanbula in tam se je najino potovanje začelo, kar se je izkazalo za idealno. Če bi potovala iz Slovenije, bi postopoma lahko spremljala spreminjanje kulture, tako pa sva izstopila iz letala v Istanbulu in takoj doživela kulturni šok. Načrtovala sva potovanje od Istanbula do Sydneyja, severno od Himalaje, da sva lahko zajela tudi Tibet. V Avstraliji sva se potem odločila, da bova šla nazaj v južno Azijo in iz Indije v južno Ameriko, vmes sva se potem za pet mesecev morala ustaviti v Sloveniji zaradi Igorjeve kile in potem nadaljevala potovanje. Prav tako sva pred potovanjem oddala najino hišo in pri tem imela veliko srečo, saj sva jo oddala prvemu gospodu, ki si je hišo ogledal. Hišo sva oddala Nemcu, ki je najemnino redno plačeval, nikoli ni bilo težav, če je bilo kaj narobe, se je obrnil na Igorjevega očeta in vse je res teklo kot po maslu.
Imata kakšne nasvete za načrtovanje takšnega potovanja?
Čim manj poslušajte druge, vsak naj sledi sebi in naj vidi, kar si želi videti. Ne se bati iti po svoje in ne se omejevati na stvari, ki so ti znane – torej ne delajte planov doma, saj doma zelo malo veste o državi. Ko boste v državi se boste lahko odločili, kam hočete iti, drugače se boste doma odločali glede na to, kaj vam pove turistični vodič.
Se spomnita vajinega prvega potovanja, ko sta mogoče bila mlajša?
Dominika: Seveda se spomnim. Verjetno se vsi spomnimo potovanj na morje v stoenkah in Yugotih, ki so bili brez klime. Na Hrvaško smo takrat potovali ves dan, vse smo imeli s seboj – pripravili smo sendviče, vodo, zraven smo prinesli hrane za cel teden. Sploh si več ne znamo predstavljati, kako so potekala takšna potovanja, zdaj, ko lahko Slovenijo prepelješ v le nekaj urah.
Igor: Jaz se pa spomnim dogodivščine, ko smo s prijatelji naredili izlet iz Slovenije na Češko in v vzhodno Nemčijo (takrat je še bila razdeljena). Prišli smo v vzhodni Berlin, takrat ga je še ločeval berlinski zid in tam nismo mogli najti prenočišča, ker bi naj spadali v zahodni blok, v zahodnem Berlinu pa nismo mogli najti prenočišča, ker bi naj Jugoslavija spadala med vzhodni blok. Nato nas je videl en študent, ki je prihajal iz Madžarske in nam ponudil prenočišče.
Nam lahko zaupata kakšno zanimivo dogodivščino iz vajinega potovanja?
Igor: Spomnim se dogodka v Tibetu, ko nisva našla prenočišča, bila sva izjemno utrujena, na ulici pa je bila punčka, ki se je s kričečim glasom drla na ves glas. Dominiki je zaradi utrujenosti šla še posebej na živce in ko ji je že hotela reči nekaj sočnega, je Dominika padla v kanal.
Dominika: Ne bom pozabila poti v Kalimantanu, bil je dež, vsepovsod je bilo blato in avtobus se je zataknil v blatu, tako da se je pot, ki bi morala trajati 15 ur raztegnila na dva dni. Čakali smo, da bodo nas potegnili iz blata, bili smo na čisto osamelem kraju, ko so prišli domačini in nam ponudili prenočišče v čisto preprosti bambusovi koči. Bili so revni, a so nam vseeno ponudili vse, kar so imeli.
Sta spoznala tudi kakšne popotnike, ki so si zamislili enako pot, kot vidva?
Ja, takšnih popotnikov je ogromno, srečaš jih vsepovsod. Svojih poti sicer nismo združili, ker nama je bilo ljubše potovati sama. Veliko je ljudi, ki so se odločili potovati le za kakšno leto, manj takšnih, ki potujejo dlje.
Kateri kraj vama je bil najbolj všeč? Kateri najmanj?
Dominika: Meni je bila zagotovo najbolj všeč Himalaja. Še vedno mislim, da bi lahko tam živela, res je prelep kraj. Z lahkoto pa bi izpustila Delhi, kjer je bilo zelo umazano, promet je bil kaotičen, čakala sva na vlak, ki ni prišel, nisva našla prenočišča, na Delhi res nimam lepih spominov.
Igor: Ne morem se odločiti, kateri kraj bi mi bil najbolj všeč, vsi so bili zelo posebni. Prav tako ni kraja, za katerega bi rekel, da ga nočem videti.
Kako je bilo s financami, kje sta spala?
Imela sva redni prihodek, saj sva v najem dala najino hišo. Spala sva v preprostih sobah ali pri domačinih, ki so bili pripravljeni ponuditi prenočišče, takšnih ljudi je bilo veliko. Stroške sva skušala držati zelo nizko, kar je bilo v Aziji lažje, kot pa na primer v Avstraliji, kjer so stroški kar poskočili. Tam sva kupila tudi avto in ga nato prodala, ker je bila to praktična edina opcija, pri tem pa sva mogla seveda nekaj denarja zapraviti za gorivo. Vedno sva poskušala najti poceni prenočišče, tudi če je to pomenilo, da je soba kdaj bila umazana, ali pa prenočišče pri domačinih, ki so vedno bili izjemno prijazni. Zato sva, ko sva prišla nazaj tudi midva najini prosti sobi ponudila za popotnike in tako nekaj v zahvalo ponujava nazaj. Včasih sva tudi poprijela za kakšno delo v zameno za prenočišče in hrano.
Dominika, napisala si tudi knjigo o vašem potovanju. Si že na začetku vedela, da jo boš napisala?
Ne, na začetku potovanja nisem vedela, da bom napisala knjigo, sem pa že od samega začetka pisala dnevnik z najinimi dogodivščinami. Nekje na sredini potovanja sem dobila idejo za to in se odločila, da bom pustolovščino delila z bralci. Eden izmed razlogov je tudi ta, da sem hotela imeti zbrane spomine tudi za najine bodoče otroke, saj spomini zbledijo, ko pa jih prebereš, pa se česa spet spomniš.
Imata kakšen nasvet za mlade popotnike, ki imajo iste sanje, kot sta jih imela vidva?
Misliva, da mladi morajo potovati. Individualna potovanja so zelo drugačna, kot tista z agencijo. Moraš si upati in zgrabiti za priložnost, dokler jo imaš. S tem si širiš obzorja, vidiš stvari, ki jih drugače ne bi. Upajte si in potujte!
