Očarljivi Zelenortski otoki

Kmalu je za otočane precej raztegljiv pojem. Tako sem se brez nervoze skušal posvetiti hladnemu pivu a me je temnopolta gostiteljica ves čas osrečevala s težko razumljivim čebljanjem v kreolščini, katerega pomen sem razbral le tu in tam. Sicer pa tudi s portugalščino ni šlo dosti bolje.  Klepet je zmotila deklica, ki se je prikazala na vhodu in skupaj z veliko vrečko izginila za bližnjjimi vrati. »Zdaj bo pa res kmalu«, mi je dala vzpodbudno vedeti gospodarica!
Posvetilo se mi je: kuharija in kar sodi zraven bo še malo trajalo, saj je deklica očitno pravkar prinesla ribo z bližnje tržnice... Pa, saj imam časa več kot dovolj, riba bo pa zagotovo res sveža...

Na ležernost domačinov sem se te dni že navadil. Tako me nič več ni spravilo iz tira: niti uradnica v agenciji, ki je pred menoj dobrih deset minut hladnokrvno pospravljala pisalno mizo, niti uslužbenci na letališču, ki so za dostavo prtljage (iz majhnega letala) potrebovali kar debelo uro časa, kar je bilo krepko dlje, kot je trajal polet s sosednjega otoka...

Zibelka nostalgične glasbe

Mindelo, pristaniška prestolnica otoka Sao Vicente, je pravzaprav eno redkih naselij katerim lahko rečejo mesto. Sicer je visokih zgradb le za vzorec, toda slikovito pristanišče v kraterju nekdanjega vulkana premore nekaj desettisoč prebivalcev. Seveda tudi bolnišnico, srednjo šolo, kup ne pretirano založenih trgovin in slikovito tržnico. V številnih lokalih je živahno predvsem ob večerih, ko iz nekaterih privre poskočna in hkrati otožna otoška glasba. Glasba je ena izmed redkih stvari, ki na teh otokih lahko prinese slavo in denar. Domačini večinoma skušajo preživeti od skromnih pridelkov, ki  jih uspejo iztrgati sušnim tlem, od ribolova in z redkimi a slabo plačanimi službami. Največ denarja pa prinašajo izseljenci, ki so se raztepli po različnih koncih sveta in k sreči niso pozabili na revne sorodnike doma.

Na otoku nisem zdržal niti teden dni. V Mindelu ni ne vem kaj početi. Nekaj prijetnih parkov, lokalov in restavracij. Poleg tega so me vztrajno obletavali vsi prodajalci spominkov – večinoma Senegalci, ki prihajajo sem v upanju na boljši zaslužek. Mesto se ponaša s čisto spodobno plažo, ki pa se zoprno spogleduje z velikimi ladjami zasidranimi v poristanišču. Druge resnejše plaže so oddaljene vsaj dve uri hoda. Do njih se je mogoče tudi pripeljati, toda le z najetim avtomobilom ali s taksijem. No po otoku sicer vozijo kamioni namenjeni javnemu prevozu. Toda, večinoma pripeljejo domačine v mesto v zgodnjih jutranjih urah in se skupaj z njimi vračajo v vasi pozno popoldan.... Vseeno sem uspel s kombinacijo avtoštopa in predvsem trmastega pešačenja premeriti nekaj deset kilometrov po dolgem in počez. Potikanje po pusti pokrajini posejani z bodičastium grmičevjem, presušenimi polji in preprostimi kockastimi hišami mi ni bilo ravno v užetek. Prašne urice pod tiranskim soncem pa so mi vseeno ostale v spominu po zaslugi drobnih srečanj s prijaznimi domačini.