Odločitev o enoletnem potovanju je podobna odločitvi o otrocih – nikoli ni pravi čas (da pustimo službo, se preselimo ali kaj podobnega), ampak naenkrat je lahko prepozno.
Med mojim lanskim potovanjem po Mjanmaru sem obiskala tudi Bagan. Odločila sem se večer preživeti v enem od templjev. Tam sem spoznala osupljiv par, Kristino in Bjarte, ki sta ravno bila na poti okoli sveta. Odprti ljudje najdejo odprte ljudi – ves večer smo uživali v pogovorih o tem in onem (seveda v 90 odstotkih o potovanjih), izmenjali smo si elektronske naslove in še vedno smo v stiku. Po njunem prihodu domov sta, ali bolje rečeno je on – Bjarte, pričel s pisanjem bloga o boljšem in bolj srečnem življenju. Vabim vas k zanimivemu branju
http://rethinkingtruth.com/. Ker sta me izredno navdušila, sem se odločila, da vam ju predstavim. Kristina, boljša polovica, je bila tako prijazna in nam postregla z zanimivimi odgovori.
Zakaj sta se odločila za enoletno potovanje?
Imela sva več razlogov, a po drugi strani je bila odločitev vseeno malo spontana ...
Oba sva živela in delala zelo burno, hitela sva od enega dogodka na drugega, ko sva se na neki točki enostavno ustavila se vprašala: Zakaj se tako ženeva? Kam sta najini življenji pravzaprav usmerjeni? Kdaj si bova končno vzela čas za vse stvari, o katerih sanjava?
Ugotovila sva, da imava v zvezi z najinimi življenji več vprašanj kot odgovorov, zato sva začutila močno potrebo po tem, da razrešiva to zagato. V tem trenutku je bila edina smiselna odločitev odmor in potovanje, kjer lahko razmišljava in enostavno živiva. Takšno odločitev lahko primerjamo z odločitvijo o otrocih (tako si misliva, saj svojih nimava). Nikoli ni pravi čas za to (da pustimo službo, se preselimo ali kaj podobnega), ampak kar naenkrat je lahko prepozno. Nisva hotela, da se to zgodi nama.
Kako se pripraviti na tako dolgo potovanje?
Precej uporno. Bjarte je želel VSE preveriti in raziskati pred potovanjem, jaz pa sem bila, po pravici povedano, malce lena.
Ampak sem vesela, da sva se, oz. se je Bjarte dovolj pozanimal. Menim, da ni dosti priprav, pomembno je, da najdete dobro potovalno zavarovanje, se cepite, najdete primeren nahrbtnik, ugotovite, kdaj je kje deževna doba ipd.
Kaj je bil najbolj: negativen, srečen, čuden, nor, neroden trenutek v tem letu?
Imava toliko vtisov in spominov, da res težko izbereva le enega. In seveda je tudi toliko trenutkov, kjer pač moraš biti zraven, da razumeš.
Negativna izkušnja: biti 15 ur na avtobusu brez pavze za WC ... Ja, ni prijetno.
Veseli trenutki: na srečo imava v spominu največ veselih trenutkov. Res težko izbereva enega. Ne bi bilo pravično do vseh ostalih neverjetnih stvari, ki sva jih doživela. A lahko vam dam primer: strahospoštovanje veličastnih perujskih gora, zabave z najinimi brazilskimi prijatelji, raziskovanje afriške divjine, iskanje notranjega miru na Baliju.
Čuden trenutek: Dobivanje komplimentov zaradi barve kože. To je bilo čudno.
Noro doživetje: Prebujanje s tarantelo v bungalovu. Bjarte jo je zmečkal s čevljem.
Nerodno doživetje: V lokalni mjanmarski restavraciji sva namesto piva nevede naročila obrok, ki ga je sestavljajo 23 zelo, zelo čudnih jedi. Nihče ni hotel jesti, a ljudje so kar strmeli v naju (bila sva verjetno ena redkih Evropejcev, ki zaidejo tja), zato sva morala pojesti vsaj nekaj. A vedite: Po navadi sva dobila res dobro hrano v Mjanmaru.
Kako se počutita po tej izkušnji? Ali na določene stvari gledata zdaj z drugega zornega kota?
Najin pogled na svet in kako živiva življenje je tako drugačen. Imela sva velika pričakovanja od potovanja. Neverjetno je, kakšen vpliv je imelo to potovanje na najino življenje.
Zdaj sva manj pod stresom, več časa nameniva stvarem, ki so nama pomembne, paziva na svoje zdravje in enostavno sva vsak dan srečna. Veliko bolj sva hvaležna za vse, zato je toliko lažje pustiti za sabo stvari, ki dolgoročno niso pomembne. Ko enkrat vidite, v kakšni revščini živijo nekateri ljudje ali občutite majhnost svojega bitja ob veličastnih stvaritvah narave, takrat postanete skromni in dobite boljše zorni kot.
Na najinem potovanju, kjer sva imela čas razmišljati in se učiti nove stvari, je Bjarte našel svojo strast in začel pisati blog
http://rethinkingtruth.com/.
Bi šla še enkrat na takšno pot?
JA! Do zdaj je bila to najina najboljša odločitev. Morda se ne bova odpravila za eno leto, a še bova potovala. V zadnjem času sva se bolj osredotočila na potovanja v vsakdanjem življenju, na izlete ob koncih tedna, a tudi malo daljša potovanja še pridejo v poštev.
Imaš kakšen nasvet za mlade popotnike?
Ja – pojdite. Kako pogosto le lahko za čimdalje. Ampak poskušajte narediti največ iz tega. To ne pomeni, da morate imeti vse vnaprej planirano in da ste potem tam pod stresom. To pomeni, da si sami sebi daste čas, da doživite, se pogovarjate z ljudmi, uživate v naravi in imate čas za razmišljanje.
In ne bodite preveč odvisni od Lonely Planeta. Včasih ga je res vredno uporabiti, a toliko bolje je iti svojo pot – toliko več se boste naučili!
.jpg)
.jpg)
_Z497A.jpg)
