Zeleno in modro – 1. del

 

 

Po mnogoletnih okupacijah se tipične dežele, ki lahko pokažejo, da je delo tam, kjer je kruh, počasi prebijajo proti boljšemu položaju. Dežele so danes kot okno med Evropo in Rusijo, bile pa so tudi vedno zaželen del sveta. Vsaka izmed dežel, ki so osvajale to ozemlje so tam pustile svoj pečat, prav nobena izmed njih pa ni uspela izkoreniniti njihove tradicije. 

Nikoli nisem razmišljala o Baltskih deželah kot prioritetnih za potovanje, vendar so nekako še ostale ene izmed mojih neobiskanih v Evropi. Da pa potovanje le ne bi bilo dolgočasno zaradi mnogih pripovedih o teh deželah, sem s seboj na pot vzela babico. Prepotovali sva večji del vseh dežel in to v lastni organizaciji. Za skupino Slovencev, ki sva jih srečali v eni izmed prestolnic sva bili kar turistična atrakcija. Še zdaleč pa to ni bilo najino prvo skupno potovanje, je bilo le eno izmed mnogih.

Zgodovina Baltskih dežel je za večino domačinov zgolj črna misel, saj so si mnogi med seboj dežele podajali. Seveda krutost ne pozna meja in so bile močno deležne tudi obeh svetovnih vojn, v prvi pod nemško okupacijo, v začetku druge pa pod Sovjetsko zvezo. Mnoge domačine so takrat deportirali v Sibirijo.  V drugi svetovni vojni so se za njih borili tako Nemci kot Sovjeti, vendar so prevladali Sovjeti. Domačini so utrpeli hude izgube, mnogi so se odseljevali, za povrh pa so v dežele dobili še mnogo delovne sile iz Rusije, kar je glavni razlog za spremembo njihove prihodnosti ter vere. Ob samem potovanju je moč zaznati pridih Rusije, saj mnoge pravoslavne cerkve dajejo občutek, da je to še vedno v ospredju. Kot drugo pa je bilo presenetljivo sporazumevanje, ki je bilo še toliko bolj pristno na podeželju. V mestih se običajno da pogovoriti v angleškem jeziku, medtem ko na podeželju znanje jezikov močno zaostaja. Običajno sem ljudi nagovorila z »Excuse me, do you speak English?«, vendar se je nekajkrat zgodilo, da na to vprašanje nisem dobila niti negativnega odgovora. Zaradi njihove prijaznosti pa me prav noben ni zavrnil, vendar so me tisti, ki niso znali angleško, najprej nagovorili v svojem jeziku, takoj za tem, ko so ugotovili, da jih ne razumem pa v ruskem. Tako je moč opaziti, da je ruščina še vedno jezik, ki ga govori večina. 

 

Vse tri dežele imajo mnogo, na pogled kar neskončno dolgih peščenih plaž. V hladnejših mesecih se plaže spremenijo v bele ravnine, saj jih pokrije sneg, morje pa zaledeni. V poletju pa se te rajske plaže spremenijo v središče zabave za prav vse generacije. Na videz delujejo plaže skoraj kot tiste v Tihem oceanu, le da jih krasijo borovci namesto palm. Seveda pa za poletno pestro dogajanje na plažah poskrbijo domačini z raznimi prireditvami in ostalo turistično ter gostinsko ponudbo. Zanimiv pečat turistični ponudbi dajejo tudi stoletja stare lesene vile po borovih gozdičkih, ki blestijo samo v poletnih mesecih, ostali del leta pa so zaprte. Prav posebna izmed vseh plaž pa je Cape Kolka v Latviji, kjer se del peščene plaže zajeda v morje. Na koncu te peščene plaže se počutiš, kot bi bil na koncu sveta, saj te vse naokrog obdaja morje. Ker sva potovali po Baltiku izven turistične sezone, torej konec meseca aprila in začetku maja, sva imeli kdaj tudi nevšečnosti z iskanjem prenočitvenih objektov. Četudi jih je ob obalah ogromno, so bile takrat v večini še vse zaprte. 

 

Presenetljivo dobro so domačini ohranili mnoge izmed starodavnih vasic, ki si jih lahko obiskovalci ogledajo v njihovi prvobitni obliki. V vaseh se življenje odvija kot se je nekoč – na vrtu in kuhinjah delajo gospodinje, hrabri vaščani delajo z konji in brusijo na brusne kamne, mlini na veter vihrajo v vetru, živina se pase za naravnimi, iz kamna in lesa izdelanimi, ograjami itd. Radovedni popotniki pa se lahko prosto sprehajamo med njimi in po želji sodelujemo ob raznih domačih opravilih. Po drugi strani pa je moč opaziti na podeželju drugo skrajnost odmaknjenih vasic, katere niso ne sodobne in ne starodavne. Gre za revne odmaknjene predele ali celo samotne kmetije, med katerimi tudi mnoge propadajo. Na ta področja zaide le redkokdo, saj je že sama cesta do njih slaba, makadamska z veliko luknjami in ponekod neprevozna. Neobičajna pa je tudi okolica predvsem samotnih kmetij, kjer se kar ne da načuditi sami neurejenosti, razmetanosti starih strojev, smeti in mnogo stvari, ki ne sodijo tja. Doživeti njihovo tipično podeželje je vsekakor poseben dogodek, saj tja ne zaide noben, če ni v lasti organizaciji in seveda z avtomobilom. Mnoge kmetije, vasice so tako odmaknjene, neopazne, do njih vodijo zelo slabe ceste, vendar pa na večini, kjer še je življenje, živijo ljudje, ki so veseli vsakega prišleka. Tako si je moč ogledati kmetije tudi od blizu, saj se prav nihče ni sramoval revščine ter neurejenosti doma. 

 

Litva, najrevnejša izmed vseh treh, ima pa najbolj posebno znamenitost, ki je na potepu po Baltiku ne sme izpustiti. Kar težko je opisati občutke ob pogledu na skoraj »edini« hribček v Litvi pa še ta je posajen s tisočerimi križi. Po okvirni oceni naj bi bilo na hribčku kar preko 100.000 različnih križev. Domačini se zavedajo, da je to največje romarsko središče na Baltiku, ob tem pa vedo tudi, da ga ni čez dober biznis. Nekateri ta nenavadni hrib poimenujejo tudi vzhodnoevropsko Medjugorje. Zgodovina nastanka tega z križi posajenega hriba naj bi bila povezana z očetom, ki je bedel ob na smrt bolni hčerki, ob kateri mu je božja oseba svetovala, da naj na kolenih nese križ na 13 kilometrov oddaljen hribček. To je tudi storil in hčerka je ozdravela. Ko se je čudež razvedel, so začeli tudi drugi, ki so bili potrebni zdravja, sreče, pomoči, nositi križe na hrib. Rusi so v času socializma redno podirali križe, vendar se domačini niso dali in tradicija še danes živi. Tako je danes hrib posejan z tisoči lesenih, kovinskih, plastičnih, malih, velikih križev ena glavnih turističnih točk v Litvi. Križe sedaj ljudje nosijo iz vseh koncev sveta, pa ne več samo za sebe in svoje zdravje ali srečo, temveč tudi za svoje bližnje pokojne ali žive. Med vsemi križi se najdejo že tudi prave umetnine, lahko pa tudi čisto enostavno kupite rožni venec na stojnicah v okolici in ga obesite na kakšnega izmed mnogih velikih križev. 

 

 

Več o najinem potovanju v naslednji številki spletnega časopisa Globetrotter, kjer boste lahko prebrali več o zgodovinskih mestih, premnogih vodnih virih in tudi zanimivi slabi izkušnji, ki se je izkazala kot prav zabavna.