Zeleno in modro – 2. del

 

Baltsko morje je že nekdaj močno botrovalo nastanku mest na hladnem severu. Tako so nastala tudi danes glavna mesta kot so Vilna, Talin in Riga. Vsa izmed treh omenjenih mest se ponašajo s pestro zgodovino, od raznih cerkva, samostanov, zgodovinskih mestnih jeder… Poleg glavnih mest jih je le še nekaj, ki so turistično razvita. Pri tem lahko izpostavim mesto Trakai, ki velja za staro prestolnico Litve. Mestece ob jezeru z mnogimi otočki se ponaša s srednjeveškim gradom, ki se nahaja na enem izmed otočkov. Samo mestece ima poleg gradu zelo lep izgled, saj ima lepo ohranjene stare lesene hišice. Sicer pa so mnoga mesta še vedno po izgledu precej komunistična in turistično nerazvita. V takšna mesta zaidejo le redki popotniki. Ob obisku nekaj takšnih mest, imaš na koncu občutek, da so si med seboj vsa zelo podobna. Običajno so v centrih cerkve različnih ver, vsaj dveh ali treh. Kar pa je pri tem najbolj presenetljivo je to, da dajejo z veličastnimi cerkvami občutek, da med seboj dobesedno tekmujejo katera bo lepša ter bogatejša. Med seboj različne vere nimajo nobenih konfliktov, četudi se lahko na glavnem trgu najdejo kar tri različnih ver. 

 

Prav vse izmed treh dežel se lahko pohvalijo z veliko obale, med katerimi je mnogo rajskih peščenih plaž. Poleg veliko obale pa imajo še precej otokov, veliko jezer, rek in vodotokov, kar približno petino njihovega ozemlja pa pokrivajo močvirja. Zaradi veliko vodnih površin, so pogosto neprijazne za življenje, zato kar tretjina prebivalstva živi v glavnih mestih. Kljub temu pa so osamljene kmetije ob jezerih, rekah, nekatere po taljenju snega kar v močvirjih zelo posebno doživetje. Pravo presenečenje so bila konec meseca aprila še vedno delno zaledenela jezera, na katerih je bilo še vedno moč opaziti sledi avtomobilov. Domačini namreč pozimi uporabljajo zaledenela jezera ter tudi reke za ceste. Tako na primer v Estoniji preko jezera Peipsi speljejo cesto kar do Rusije. 

 

To je točka, ki običajno zanima mnoge, sploh ob potovanju v lastni organizaciji. Ker so dežele zelo varne, ljudje prijazni in če odštejem tu in tam problem s sporazumevanjem, bi bilo potovanje skoraj brez slabe izkušnje. Seveda pa vedno ne gre vse po planu … Najeti avtomobil ni bil opremljen z vsem, kar bi moral biti, v njem ni bilo dvigalke. Ampak takšne stvari se opazijo šele, ko se kaj zgodi. Ob vožnji proti znanemu rtu Kolka na odmaknjenih makadamskih cestah na podeželju, daleč proč od civilizacije, signala za telefon je začelo nekaj ropotati in ugotovili sva, da je zračnica preluknjana. Takoj sva se lotili zamenjave in ugotovili, da le-ta ne bo enostavna, saj nama manjka dvigalka. Na najino veliko srečo sta se v tistem hipu mimo pripeljala dva domačina, ki sva ju ustavili, pogovor je seveda zaradi neznanja tujih jezikov pešal, vendar ko sva pokazali za kaj se gre, je bilo vse jasno. Oba sta takoj iz svojega avtomobila dala vse polne vreče, da sta prišla do dvigalke. Rezervno kolo sva na srečo imeli, vendar za polovico ožjo kot prvotno. To je bila rezervno kolo s katero se načeloma lahko pelje samo 40km/h in ne zelo daleč. Midve pa sva po opravljeni menjavi imeli do prvega mesta še okoli 50 km. Na srečo sva uspeli do prve delavnice, kjer sva kupili novo in nadaljevali potovanje. Tudi iz te slabe izkušnje, ki je na koncu postala prav zabavna ter polna smeha, sva se seveda tudi nekaj naučili – torej redno kontrolo vseh potrebnih dodatkov v najetih avtomobilih. 

 

 

Latvija, Litva in Estonija so dežele, kjer se na ravnih dolgih cesta kar ne vidi konca. Ob vožnji dajejo mnoga jezera občutek neskončnosti, le rahli nekaj metrov visoki hribčki tu in tam presekajo monotonost. Vsekakor na obiskovalcih pustijo močan pečat, četudi tega mnogi pred obiskom ne bi pričakovali. Ko pa se potovanje dejansko začne, dežele pokažejo svoje zanimivosti, ki jih kar ni konca. Obiskovalce očarajo tako s svojo zgodovino, znamenitostmi, od naravnih do kulturnih in zagotovim lahko, da se bo vsak vrnil navdušen in poln novih spoznanj.