Trst, nekoč živahno kozmopolitsko mesto
Zadnji oktobrski dnevi so bili prelepi, da bi čas zapravljali za štirimi stenami. Zato sem se v petek zvečer odločila: »Jutri grem v Trst!« In sem šla. Zmerne temperature, sprehod ob Sredozemlju, tu in tam so se pokazali celo sončni žarki izza oblakov, kaj bi si človek še želel konec jeseni.
Šoferji posebne sorte
Zgodaj zjutraj sem vstala, se usedla v avto in se odpeljala. Vožnja je potekala po štajerski avtocesti mimo Ljubljane, Postojne in Sežane. Po dveh urah in pol vožnje sem skozi stekla avtomobila že videla Tržaški zaliv pod seboj, a me je do nižine ločilo še kar nekaj ovinkov. Ne govorijo zaman, da so Italijani posebne vrste vozniki. Po vstopu na italijanska tla sem se o tem že ničkolikokrat prepričala. Čemu služi signalizacija italijanskih križišč, še vedno ne vem. Ni odveč tudi nasvet, da menjalnik pustite v prosti prestavi, ko parkirate avto v Italiji. Sledenje označbam me je po nekajminutnem iskanju le pripeljalo do praznega parkirnega prosta, za katerega sem odštela veliko. Ura parkiranja namreč znese 1,65 EUR.
Dih jemajoč glavni trg
Peš sem se sprehodila do glavnega trga, Piazze Unità d'Italia, ki je čisto zares dih jemajoč. Gre pravzaprav za zelo velik, prostoren štirikoten trg, ki ga s treh strani obdajajo mogočne renesančne stavbe, s četrte strani pa trg obdajata cesta, za njo pa Tržaški zaliv. Nasproti morju se nahaja mestna palača, največja in z najbolj dodelanimi elementi pročelja in uro, ki daje mestu pravi pečat. Levo od nje se nahaja Palazzo Chigi oziroma Palazzo del Governo, v kateri je od leta 1961 sedež italijanske vlade. Nasproti nje oziroma desno od mestne palače se nahaja še Lloydova palača, v kateri danes domuje istoimenska zavarovalnica, največja zavarovalnica za ladijski promet, ki je že v preteklosti odigrala pomembno vlogo. Trst je bil namreč za časa Avstro-Ogrske edino avstrijsko pristanišče. S pomola sem opazovala to veličastno, obmorsko mesto, ki navdušuje. Ne le mestni trg, temveč tudi številne druge palače, npr. palača Aedes in Carciotti. Sprehod ob obali vabi obiskovalce Trsta, da obiščejo akvarij, se sprehodijo mimo kipov, ki prikazujejo življenje v pristaniškem mestu, lahko pa obiščete tudi hiše pristaniških delavcev.
Srečanje z g. Joyceom
Pri palači Carciotti z zeleno kupolo sem zapustila morje in odšla nazaj v notranjost mesta. Med prečkanjem kanala Grande, edinega v Trstu, sem srečala Jamesa Joycea, ki je – če zavrtimo čas na prelom med 19. in 20. stoletjem – večkrat obiskal to kozmopolitsko mesto. Danes njegov kip pozdravlja mimoidoče. Joyce pa ni bil edini, ki ga je to mesto navdihovalo pri njegovem umetniškem ustvarjanju, Trst je bil zlasti navdih za slovenske ustvarjalce, kot so Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Dragotin Kette …
Preplet zgodovine, arhitekture in kulture
V centru mesta najdemo ostanke rimskega amfiteatra iz. 1. stoletja n. š., ki nakazujejo poseljenost mesta že v antiki. Prvi naseljenci so naselili grič San Giusto, ob vznožju pa so si postavili amfiteater, v katerem so potekale športne prireditve, igre in druge javne predstave. V neposredni bližini se nahajajo pravoslavna cerkev, grajena v neobizantinskem slogu, Chiesa Servo-ortodossa di San Spiridione, neoklasicistična cerkev, Chiesa di San Antonio taumaturgo o nuovo, in muzej pohištva Civico museo Morpurgo. Nad mestom ob vožnji v Trst na naši desni strani stoji rektorat Univerze v Trstu, zgrajen v arhitekturnih značilnostih neoklasicizma v Mussolinijevem fašističnem obdobju. Mesto je polno galerij, muzejev, dragih kavarn ..., veliko ogleda vrednih in zanimivih stvari je brezplačnih.
Navdušuje grad Mira Mare
Popoldan sem se odpeljala 6 km severozahodno od Trsta in obiskala najlepši grad, kar sem jih videla. To je dvonadstropni grad nadvojvode Ferdinanda Maksimiljana, poimenovan Mira Mare. Grad je bil sicer zasnovan kot trinadstropni, a je vojvoda zaradi pomanjkanja sredstev pristal na dve nadstropji, kljub temu pa je grad videti popoln do zadnje podrobnosti. Po smrti Maksimiljana je grad služil kot rezidenca Habsburžanov, danes pa je v njem muzej. Ker je bil Maksimiljan pomorščak, je s svojih potovanj prinesel številne eksotične rastline, ki danes uspevajo v 22 hektarjev velikem vrtu ob gradu.