Tajvan – za vsakogar nekaj

Z angleščino si sicer pogosto nisem mogel pomagati a vseeno je bilo potovanje enostavno. Predvsem zaradi izvrstnih železniških povezav – proga v celoti obkroža otok, zahodne dele pa povezuje tudi super hitra železnica a žal za nekajkrat višjo ceno. Sicer so cene tudi popotniškim žepom dokaj prijazne. Najesti se je mogoče že za 3 evre, prenočišče pa je mogoče najti za kakšnih 15 evrov. Običajno je najceneje prenočevati v hostlih in k sreči sem na otoku našel presenetljivo veliko hostlov članov HI. Prvega v mestu Chiayi. An-lan-jie-hostel je eden izmed najnovejših in popotniku res nudi vse, kar si lahko želi. Presenetila me je izvrstna lokacija v 14. nadstropju stolpnice, nedaleč stran od železniške postaje. Spalnica s štirimi pogradi se je ponašala z enkratnim razgledom na spodaj ležeče mesto. Za nekaj evrov več bi si sicer lahko omislil eno izmed  privlačno opremljenih sob z zakonsko posteljo, a sem se čisto dobro počutil v družbi nekaj domačinov in starejšega Singapurčana. V ceno je bil vključen tudi zajtrk v priročni kuhinji, zadnji večer bivanja pa nam je lastnica, Angela Chang, pripravila posebno presenečenje – s pomočjo prijateljice je za vse pripravila izdatno večerjo z otoškimi in indonezijskimi specialitetami. »Če imam le čas, enkrat tedensko pripravim takšno pojedino,« se je zadovoljno smehljala, ko smo hvalili izvrstne jedi. Angela je odprla hostel pred dvema letoma, na voljo pa ima 64 ležišč v dveh nadstropjih. In ne boste verjeli – bil sem njen prvi gost iz Slovenije.

Chiayi je prijetno mesto z živahno nočno tržnico, kjer zvečer oživi na stotine stojnic z otoškimi specialitetami – še posebno so ponosni na purana z rižem. Prav vsako mesto ima eno ali več takšnih tržnic, ki jih je res vredno obiskati! Chiayi je obenem izhodišče za vožnjo z več kot sto let staro ozkotirno železnico, ki so jo zgradili Japonci za spravilo lesa z okoli 2000 metrov visokih gora. Ker jo je pred leti poškodoval orkan, se je danes mogoče zapeljati malo več kot po polovici proge, do vasi Fenchichu. Vožnja je res slikovita, saj je proga speljana skozi številne tunele. Za tiste, ki jim je morda preveč počasna, se je v dolino mogoče vrniti tudi z mnogo hitrejšimi avtobusi. Z enim izmed njih sem se pripeljal tudi v narodni park Alishan. Gorate kraje v zimskem času občasno pobeli celo sneg, saj najvišji otoški vrh sega skoraj 4000 m visoko. K sreči sem bil v hladnem jutru deležen le slane, ki mi ni pokvarila raziskovanja idilične gozdnate okolice.

 

V notranjosti otoka sem občudoval tudi slikovito jezero Sun moon Lake. Nahaja se na precej nižji višini in je tako še toliko bolj priljubljeno med turisti. Žal je zaradi velikega prometa s čolni v njem prepovedano kopanje, toda številne urejene pešpoti omogočajo ure dolge sprehode ali pa vožnjo s kolesom in še bolj zanimivo možnostjo, vožnjo z inovativnim samostoječim dvokolesnikom. Imenuje se Reabo in je pravi predstavnik visoke tajvanske tehnologije. Vožnja z njim je bila nadvse zabavna, še posebej v družbi tajvanskih prijateljev, ki so mi razkazali tudi skrivnosti bližnjega otoka in me prepričali, da poizkusim lokalno specialiteto – neprivlačno rjavo obarvana kuhana jajca. 

Tajvan se ponaša s številnimi plažami. Najbolj turistične se ponujajo na jugu otoka a mene je bolj prevzel vzhodni del otoka, za katerega so značilne strme obale in redka poseljenost. Nad morjem se sicer navdušujejo predvsem deskarji, saj obalo večji del leta bičajo visoki valovi. Eno izmed prijetnih deskarskih središč je vasica Dulan. V njej se ob glavni ulici zvrsti ducat restavracij, nekaj trgovin in prenočišč. Vključno z enim najbolj nenavadnih hostlov, kar sem jih videl. Imenuje se Jail House. Tudi to je eden izmed novejših hostlov, saj sta ga mlada lastnika odprla šele pred kakšnim letom. Tako je pohištvo prijetno novo, stene sveže prepleskane, prostori pa prijetno tematsko urejeni kot zapor – z rešetkami na oknih, kovinskimi vrati, obeski za ključe v obliki lisic, lahko pa si za spomin omisliš tudi pravo zaporniško majico ali se vsaj v njej slikaš. Ker imajo na voljo le deset ležišč (dorm in dve sobi), je priporočljiva rezervacija. V hostlu imaš na voljo prijetno dnevno sobo in kuhinjo ter teraso z razgledom na morje v daljavi. Lastnika gostom izkazujeta pozornost tudi z brezplačnimi sladkimi prigrizki, ki so ves čas na voljo v kuhinji. Dulan je med drugim pravi kraj za sladkanje s sadežem anona. V okolici je polno nasadov in z malo sreče vam kakšnega domačini kar podarijo. Eden najbolj slikovitih predelov tega dela obale je most Sansiantai. Samo pešcem namenjen most v več lokih povezuje kopno z bližnjim otočkom. Zanimivo doživetje je bilo že prečkanje mostu, pa tudi raziskovanje divje razčlenjene obale z jamami in razglednimi čermi je bilo vredno truda.

Zadnje dni potepanja sem preživel v večmilijonski prestolnici Taipei. V vedno živahnem mestu me je najbolj navdušila zabaviščna in mladim na kožo pisana nakupovalna četrt Ximending. Poleg številnih lokalov moraš obvezno obiskati restavracijo Modern Toilet. Ja, res je to kar se sliši! Sediš na straniščni školjki, jedi pa ti postrežejo v posodah v obliki straniščnih školjk pisoarjev itd. Ampak hrana je odlična in ambient tako odbit, da se je vredno prepričati na svoji koži.

 

In kaj še? V mestu je nekaj monumentalnih zgradb, posvečenih pomembnim otočanom, najbolj na očeh pa je nebotičnik Taipei 101, ki je bil ob otvoritvi leta 2004 s 509 m najvišja zgradba na svetu. Žal za veličasten razgled z 90. nadstropja zaračunavajo vstopnino, a jo je vredno plačati.

 

Prenočišče sem našel v hostlu, ki je urejen v več kot pol stoletja stari kitajski hiši. Hostel May rooms se sicer nahaja na koncu linije podzemne železnice Nangang, toda to ni nobena ovira. V okolici je veliko restavracij in celo sodobni nakupovalni center. Ob velikem razstaviščnem prostoru pa med drugim ustavljajo tudi avtobusi, ki vozijo na mednarodno letališče. Vedno dobrovoljna lastnica Carol in njen mož z nekaj pomočniki skrbijo, da je kar precej zaseden hostel vedno brezhibno čist. V dveh nadstropjih so na voljo različne sobe, gostje pa se lahko zadržujejo tudi na prijetni terasi ali v nekakšni dnevni sobi z računalnikom. Seveda lahko koristijo tudi majhno, a dobro opremljeno, kuhinjo. Carol je med drugim poskrbela za zanimivo preživljanje mojih zadnjih dni na Tajvanu. V sobotnem dopoldnevu je gručo gostov vodila na ogled predsedniške palače. »Če le utegnem, konec tedna pripravim kak izlet po mestu ali okolici,« je razložila prijazno gesto. To pa še ni bilo vse, saj nas je kar nekajkrat presenetila s torticami, ki jih pečejo v slaščičarni Lite, le nekaj korakov stran od hostla. Ja, Carol je le še ena izmed domačink, ki dokazujejo, da imajo Tajvanci radi obiskovalce. In, da ne skušajo z njimi le zaslužiti, temveč jim radi tudi kaj podarijo.