Mesto grofov in grafitov

Ko sem se začel sprehajati od stadiona, ki je med oboževalci različnih športov znan pod različnimi imeni – Zlatorog za ene, Arena Petrol za druge – proti staremu mestnemu jedru, so bili grafiti prva stvar, ki mi je padla v oči. Grafiti, ki so poleg umetniških podob uličnega slikarstva ter načečkanih svastik in penisov izpisovali besedo »grofi«. Zdelo se mi je zanimivo, da bi bila celjska mladež tako ponosna na svojo srednjeveško preteklost, da bi grafitirala aluzije na celjske grofe. Seveda gre za dinastijo, ki je bila neverjetno pomembna za slovenski narod. Bili so, navsezadnje, edina resnična plemiška družina na Slovenskem. In niso bili le mali slovenski povzpetniki. Znotraj fevdalnega sistema Habsburške monarhije so bili vazali samega svetega rimskega cesarja Sigismunda madžarskega. Grof celjski Herman Drugi mu je namreč rešil življenje v bitki s Turki, spričo česar mu je cesar naklonil položaj kneza. Skladno s slovensko skromnostjo se je Herman II. še naprej smatral za grofa. Kljub pomembnosti celjskih grofov pa se mnogoteri grafiti, ki jih je najti okoli mesta, ne nanašajo na njih. Pričajo namreč o drugi celjski pomembnosti, športu. Kakor Viole v Mariboru in Green Dragonsi v Ljubljani ima tudi Celje svojo navijaško skupino. Grofe. Sicer so zloglasni zaradi zdrah, ki jih obdajajo, ampak njihova prisotnost vseeno priča o ponosu, ki ga Celjani in Celjanke čutijo do svojih športnikov. Nogomet in odbojka sta pomembni športni disciplini, ki domujeta na njihovem stadionu, še posebno močni pa so njihovi športniki v rokometu. 

Že stari Rimljani so bili znani po tem, da so brez pretiranega spoštovanja do svojih vladarjev slikali grafite, ki so jih prikazovali v družbeno nesprejemljivih položajih. Cesarja Nerona, recimo, so radi upodabljali spečega z njegovo materjo. Politični grafiti niso v zadnjih tisočletjih postali nič bolj okusni, se je pa razvila veja uličnega slikarstva, ki ji lahko brez sramu pravimo umetnost. Celje je dal ustanoviti Neronov posvojeni sin in naslednik Klavdij, čigar ime je odsevalo tudi v imenu mesta. Celje je bilo za časa Rimskega cesarstva eno najbogatejših mest v tem delu cesarstva in ves čas je bilo v njegovi blaginji videti tudi dejstvo, da je obstajalo za časa zenita Rimskega cesarstva, ki je pod Trajanom (katerega ime in velikost njegovega cesarstva sta najbrž navdihnila trojanske krofe) doseglo svojo največjo velikost. Iz teh veličastnih časov, preden so Huni pričeli vdirati v evropski prostor, so v Celju ostale ruševine cest in obzidij, ki narekujejo njegovo urbanistično zasnovo. Čudoviti vodni stolp, ki je bil del mestnega obzidja, je bil zgrajen kasneje v poznem srednjem veku, ko je Celje prejelo mestne pravice. Srednjeveška zgradba je resnično veličastna in celotna ulica je tlakovana in prekrita z bršljanom, da je za trenutek res čutiti, kakor da je človek stopil v petnajsto stoletje. Manjkajo le padajoče vsebine nočnih posod. Tej starinski ulici pa nasprotuje sodobna ulica grafitov. Neverjetno je, da je Celje eno redkih slovenskih mest, v katerem je grafitiranje sprejeto kot umetnost, čeravno le na tem koncu mesta, in grafitarji morajo ustvarjati skladno z določenimi standardi, če hočejo, da njihove stvaritve preživijo. Nekaj neverjetnega je na tistih ulicah na robu mestnega središča, kjer se srečujejo Rim, srednji vek in sodobnost. Da bi bila asimetričnost še večja, do tja vodi ulica, na kateri drug nasproti drugega stojijo prostori punkovskega benda in ene izmed slovenskih konservativnih strank. 

Bojda se je že mnogokrat pripetilo, da se je mlad par dogovoril, da se bosta za randi srečala pri zvezdi, in sta se v odločilnem trenutku zgrešila. Zvezda je kot kraj srečanja problematična zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da v Celju obstajata dva kraja, ki ju imenujejo zvezda. Eden je zvezda na tleh, mozaik v mestnem jedru, ki se nahaja poleg starega vodnjaka. Njegovi temelji so bili položeni že v času antike, sama struktura pa izvira iz obdobja med srednjim in novim vekom. Drugi kraj pa je zasebna pivsko-prehranjevalna ustanova s tem imenom. Tako se pogosto dogaja, da se ljubimca na večer zmenka zmedena znajdeta vsak na svojem koncu mesta in razočarana premlevata, zakaj sta bila puščena na cedilu. Drugi razlog, zakaj je tradicionalni kraj srečanj za zmenke nenavaden, pa je ta, da legenda pravi, da bo tisti, ki stopi na zvezdo na tleh, imel nesrečo v ljubezni, kar se komajda zdi sprejemljivo tveganje, ko gre za začetek randija. Drugače je celjsko mestno jedro polno najrazličnejših destinacij, na katerih je moč uživati v zmenku. Celje je izjemno kulturno dovzetno mesto in povsod je polno galerij in drobnih knjigarn. Eden najbolj zanimivih kulturnih spomenikov v mestu se nahaja na drugi strani reke Savinje. Gre za Herkulov tempelj, kopico rimskih ruševin, med katerimi je mogoče najbolj izjemen stoječi dorski steber. V bližini se nahaja tudi kapucinska cerkev. Do nje vodi leseno stopnišče, katerega točno število stopnic ostaja neznanka med mestnimi otroki (več številk je bilo predlaganih, vendar nobena ni bila potrjena), z njenega dvorišča pa vidimo celotno Celje, ki se razprostira v daljavo, in ostanke Celjskega gradu na vrhu hriba. Zanj Celjani pravijo, da je resnična škoda, ker se z mesta samega vidi le njegova slaba stran, vsa veličina pa je prihranjena za tiste, ki se mu približajo. 

Celje je mesto, ki ni razdeljeno iz političnih ali etničnih razlogov, ampak zaradi svojih izobraževalnih ustanov. Kateri vrtec, osnovno šolo ali gimnazijo je človek obiskoval, je osrednje vprašanje celjskega življenja in odgovor na to vprašanje narekuje tvoja prijateljstva in odnose. Kar je pri vsem tem zanimivo, je to, da te izobraževalne ustanove le redko nosijo ime kakega znanega Slovenca ali Slovenke. Mogoče zato, ker Celjani in Celjanke v svojih srcih gojijo preveč spoštovanja do njih, da bi ga razdelili med dve ali več strani. Predvsem dva Celjana sta zlasti čislana v njihovem kolektivnem spominu, in sicer pisateljica in popotnica Alma Karlin in fotograf Josip Pelikan. Alma Karlin je bila resnično neverjetna osebnost in prava škoda je, da Hollywood še ni posnel celovečernega filma o njenem življenju. Govorila je dvanajst jezikov in prepotovala celotno Evropo, od Slovenije do Skandinavije, Velike Britanije in Francije. Kljub temu da je bila v srcu akademikinja, je povsod po svetu naletela na težave. Osrednji del njenih popotovanj je potekal v zgodnjem dvajsetem stoletju, za časa prve svetovne vojne, in ker je bila strogo rečeno Avstrijka, je bila nezaželena tako v Angliji kakor v Franciji. Njen ustvarjalni opus, od slovarjev do literarnih del, je izjemen in bila je celo predlagana za Nobelovo nagrado za književnost. Njen spomenik danes stoji pred železniško postajo, kjer jo vidimo, kako se po svojih potovanjih vrača v svoje rodno mesto. Josip Pelikan je bil fotograf češkega rodu, ki je svojčas živel na vseh koncih Slovenije in je, kljub temu da se je naposled ustalil v Celju, pomemben za ves narod. Bil je izvrsten fotograf, vešč najrazličnejših tehnik svoje obrti, in kot obrtnik v Celju si je zadal nalogo, da čim natančneje dokumentira njegovo okolico. Bil je fotograf obeh svetovnih vojn ter miru med njima in resnično vseslovenski umetnik.

 

V zgodovinskem središču Celja pa se nahaja tudi eden izmed naših hostlov, Hostel Celje, kjer si lahko tisti izmed vas, ki kanite prespati v tem zgodovinskem mestu, spočijete na rimskih ulicah.

Celje je resnično mesto nasprotij. Najsi gre za nasprotja med navijači, privrženci različnih športnih disciplin ali pa ljudmi, ki so obiskovali različne vrtce. Vseeno pa to ni slaba stvar, kajti v tem mestu se srečata preteklost in sedanjost, ker soobstajajo neustavljivi duh mladih generacij in ustaljena pota prejšnjih. Je mesto, v katerem se srečata narava in arhitektura, kjer počastijo tako domorodce, ki so odšli v svet, kakor tiste iz širnega sveta, ki so se tu ustalili. Gre za mesto, ki je razdeljeno, ker da vsakomur priložnost. In zato ga je tako težko zapustiti.