Med Zahodom in Vzhodom

Istanbul je edino mesto, ki leži na dveh celinah hkrati, zato je prevoz z letališča na azijski strani v središče mesta na evropski celini prvi logistični podvig. Pred letališčem na turiste prežijo taksisti, ki ponujajo različne cene glede na narodnost in videz obiskovalcev. Arabce peljejo za višjo ceno kot domačine, preostale turiste pa preizkušajo z različnimi ponudbami. Po navodilih domačinke se tako vkrcamo na čist in udoben avtobus, ki pelje naravnost do trga Taksim in parka Gezi, osrčja modernega Istanbula. V poletnih mesecih leta 2013 je turška vlada prav na tem mestu napovedala gradnjo nakupovalnega središča, zato so izbruhnile množične demonstracije, ki so se ob uporabi vojaške sile in nasilja policistov nad protestniki sprevrgle v protivladne proteste. Obiskovalcu hitro postane jasno, zakaj prebivalci Istanbula cenijo majhen zeleni otoček sredi betona in ga ne želijo zamenjati za še eno gigantsko nakupovalno središče. V večmilijonskem mestu je še tako majhna zaplata trave izkoriščena, otroci igrajo nogomet celo na travnati sredini krožnega prometa. Zaradi nasilnih protestov in odločitve ustavnega sodišča, da se mora park Gezi zaradi zaščite kulturne dediščine ohraniti, je takratni premier in današnji predsednik Turčije Recep Tayyip Erdogan julija 2013 vladno odločitev preklical in ustavil sporno preureditev parka. Protesti so terjali vsaj 8 smrtnih žrtev, ranjenih pa je bilo kar 8500 ljudi. Prijateljica, domačinka in začasna turistična vodička Meliha je opisala dogodke iz časov protestov: »Ljudje so bili izredno solidarni, protestnikom so nosili hrano in oblačila, ulice pa so poskušali zapreti pred policijo, ki je uporabljala vodne topove, solzivec in celo puške z gumijastimi naboji.« Solidarnostne strukture so zares močne, predvsem v turističnih četrtih, v katerih so hotelirji, lastniki restavracij in trgovci zavezniki, posel, ki ga vodijo, pa tako ali drugače vključuje vse družinske člane.

 

V Istanbulu živi skoraj 14 milijonov ljudi, evropski del pa od azijskega ločuje približno 30 km dolga Bosporska morska ožina, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Zgodovinsko mesto, nekoč poznano tudi kot Bizanc in Konstantinopel, je bilo v preteklosti prestolnica Rimskega, Bizantinskega, Latinskega in Osmanskega cesarstva, različni arhitekturni in kulturni vplivi pa so na vsakem koraku vidni še danes.

Tik preden vstopimo v bazar začimb, se odžejamo s svežim sokom, ki ga oče in sin ročno stiskata iz zrelih granatnih jabolk, pomaranč in grenivk in ga v decilitrskih plastičnih kozarčkih prodajata za pičlo turško liro. Bazar spominja na ogromen čebelnjak. Kupi mletih začimb, čajev in dišavnic vseh barv in okusov oddajajo različne rezke, sladke, ostre in grenke vonjave. Nekatere vnaprej pripravljene mešanice začimb za piščanca po vonju spominjajo na hrano, ki smo jo že jedli. Turški kebab pomeni najrazličnejše oblike rezanega mesa in kruha, riža ali zelenjavne priloge, naše predstave o mesu v kruhu so zato hitro zamenjali obloženi krožniki z govedino v paradižnikovi omaki in pekočo solato iz zelja, česna, popra, čilija in peteršilja, piščančja nabodala s popečenimi kruhki in na žaru pečena podolgovata zelena paprika. Kebab, kot ga poznamo pri nas, je v Turčiji popolnoma drugačen. Na vrtljivi kol so nataknjeni pravi zrezki, tako da je tekstura mesa dobro vidna, meso pa zadrži vlago in je zato veliko bolj sočno. Na bazarju začimb trgovci poleg začimb in dišavnic prodajajo tudi vse drugo – spominke, prevleke za vzglavnike, šale in rute, natikače in copate. Najpogostejši spominek in simbol na verižicah je modro oko ali nazar bonjuk, ki ščiti pred zlo usodo, izhajal pa naj bi iz strahu pred modrookimi ljudmi, saj jih je na Bližnjem vzhodu in v Aziji bolj malo. Ne glede na blago trgovci pričakujejo barantanje in zniževanje sprva zasoljene cene izdelka, končna cena je po izkušnjah sodeč lahko tudi trikrat nižja od začetne. Turki so izjemno prijazni in ustrežljivi, ob velikih nakupih ti kakšen kos podarijo, povsod pa te pospremijo s širokim nasmeškom, vedoč, da evri, pretvorjeni v lire, tako še hitreje skopnijo. Neki domačin nam je povedal, da so Turki do tujcev sicer prijateljski, vendar ne iščejo prijateljstva. Zaradi tovrstnih svaril in raznih nasvetov domačinov smo bili še posebno previdni pri plačevanju prevozov s taksiji v točnih zneskih, pogajali smo se za ceno, barantali in »handlali«, medtem pa so vsakih nekaj metrov shujšani in premalo oblečeni otroci »fehtali«. Po prvih treh dnevih našega bivanja v Istanbulu je začel padati sneg. In ni nehal. Vse do zadnjega dneva, ko smo umazali vsa oblačila in premočili še zadnji par debelih bombažnih nogavic. Naša nejevolja je sovpadala z nejevoljo taksistov, navajenih na balkanski način vožnje, hupanje in prehitevanje, divjanje in neupoštevanje predpisov tudi pri tridesetih centimetrih snega. Trgovci so čistili pločnike okrog svojih trgovinic kar z metlami, lopat za kidanje v topli deželi Turčiji namreč ne potrebujejo. 

 

Zaradi kaosa in nevšečnosti, ki jih je povzročil sneg, so se nam še bolj zasmilili berači, potepuški psi in mačke, nevajeni mraza in zanje ekstremnih razmer. Po nekaj dnevih, ko bi nam že moralo biti jasno, da imajo ženske na ulicah v naročjih dojenčke le zaradi vtisa in jih drezajo pod rebra, da jočejo, smo se vseeno usmilili deklice v kratkih rokavih sredi snega. Slekla sem peto majico z dolgimi rokavi, ki sem si jo zjutraj še komaj navlekla prek vseh drugih plasti oblačil, in ji jo nesla. Brezkompromisno jo je vzela in se oblekla, mi pa smo se preselili na nasprotno stran ceste in jo opazovali. Po dobrih treh minutah je z nasprotne strani prejela ukaz, da jo mora sleči. Tako je storila in napol gola ponovno sedla na hladna tla, predse pa iztegnila roke in proti nebu razprla drobne dlani. 

V Istanbulu ni mogoče spregledati visokih minaretov, ki so del različno velikih in razkošnih mošej, najbolj presenetljivo pa je število aktivnih mošej, teh je v mestu in okolici skoraj 3000. Za obiskovalce in vernike obstajajo posebna pravila glede vedenja, pa tudi oblačil in obutve, vendar so nasveti zahodnjakov glede tega veliko preveč napihnjeni, okrog vsega pa je nastala nepotrebna drama. Pred vstopom v mošejo je treba poskrbeti, da žensko krilo sega vsaj prek kolen, majica ali ruta mora pokrivati oprsje in ramena, obvezna naglavna ruta pa lase, medtem ko morajo moški nositi dolge hlače in majico s kratkimi ali dolgimi rokavi, pred vstopom pa se je treba sezuti. Upiranje nemuslimanov je celo pozimi vidno v popolnoma nepotrebnem spakovanju s kapucami, mesto pa so tako kot drugje po svetu turisti preplavili s podaljški za delanje selfijev oziroma selfie sticki. Gradnja največje in najbolj razkošne mošeje v Istanbulu se je začela leta 1609 v času vladavine Ahmeda I., ki je po legendi arhitektu naročil, naj postavi minarete iz zlata. Arhitekt je vedel, da toliko zlata ne bo mogel dobiti, zato je namesto tega zgradil šest minaretov in se skliceval na napačno razumevanje navodil, besedi »šest« in »zlato« sta namreč v turščini zelo podobni. S tem je imela Modra mošeja kratek čas enako število minaretov kot mošeja v Meki, ki velja za najbolj pomembno muslimansko središče. Modra mošeja je dobila ime po svoji prekrasni notranjosti, odeti v 20.000 ročno izdelanih modrih ploščic, replike ploščic pa na bazarjih prodajajo kot podstavke za vročo posodo. 

 

Pozivi k popoldanski molitvi odmevajo po mestu. Mujezini prek zvočnikov z mošejskih minaretov nagovarjajo muslimanske vernike in v uvodnih stavkih častijo Alaha. Nasproti glavne mošeje, v kateri poteka muslimanska molitev, pa stoji še ena čudovita in razkošna zgradba. Katedralo Hagijo Sofijo je 900 let po nastanku sultan Mehmed II. leta 1453 preuredil v mošejo, ki je danes muzej in velja za eno najlepših zgradb na svetu. 

 

Istanbul je mesto, v katerem se stikata Zahod in Vzhod. Močna tradicija, religija, družinske in delovne vrednote se tu srečajo z zahodom, tehnologijo in kapitalizmom. Svet, ki je od našega na prvi pogled povsem drugačen, pritegne z impozantnimi stavbami, ustrežljivimi prebivalci, vonjavami in okusi, navadami in prepričanji. Kljub distanci do tujcev se Turki v njihovi družbi znajo sprostiti. Sneg jim je po eni strani povzročal same preglavice, vendar so v njem uživali stari in mladi. Večer pred odhodom smo se zapletli v snežno vojno z otroki, ki so z golimi rokami delali in metali kepe. Rdečih in zabuhlih lic smo se po prijateljskem spopadu premočeni in nasmejani vrnili domov in si stopala odtajali pod izmenično mrzlo in toplo vodo.