Arizona, deželo rdečih skal

Arizona je poznana po zelo vročih poletjih ter mili klimi pozimi, ki kljub temu ne izključuje snega. Severni del Arizone predstavlja nekaj hribov z gozdovi borov in jelk. Poznanih je celo nekaj smučišč. Še najbolj presenetljiv je v zimskih mesecih sneg v Velikem Kanjonu. Neskončne ravne ceste v toplejših mesecih kdaj tudi precej utrujajo, saj jim ni videti konca, izpostavljenost soncu pa lahko doseže tudi neznosne temperature. V deželi se nahaja več znanih nacionalnih parkov, zaradi katerih je država turistično zelo razvita. Svoj čar dajejo tudi razna plemena, katerih življenje pa žal zdaleč ni več to, kar je bilo, saj tudi oni živijo sodobni način življenja. Tudi v turistične namene je kdaj težava najti kakšno indijansko predstavitev. 

Za večine poznane kače tega predela Amerike so vsekakor klopotače. O klopotačah se veliko govori in piše, z malo sreče pa se jih da videti v naravi. Obstajajo predeli, ki so še posebej poznani po večji populaciji teh strupenjač. V poletnih mesecih so turisti o večji možnosti za srečanje z klopotačami tudi obveščeni. Četudi sva Arizono obiskali v mesecu maju, so bile temperature za te kače že dovolj visoke. Klopotača ima izrazit dvig glave, kadar se počuti ogroženo, tako da jo je, poleg ropotuljice na repu, možno prepoznati tudi po tem. Tako sem jo po znanem zavitem dvigu glave ob počasni vožnji z avtomobilom po enem izmed nacionalnih parkov kar kmalu zagledala. Kot ljubiteljica kač seveda nisem mogla ostati v avtomobilu. Takoj sem ustavila, zagrabila fotoaparat ter se podala za njo. Verjetno bolj na mojo srečo, se me je klopotača zelo ustrašila ter se naglo splazila po cesti navzdol. Hitro sem se podala za njo, ampak je žal nisem več ujela v objektiv. Šele kasneje pa sem razmišljala, da sem imela na koncu koncev le srečo, da je zbežala, saj njen strup vsako leto ubije kar nekaj ljudi. 

Najbolj obiskan kanjon je vsekakor vreden vsakega obiska. Izgleda, kot bi se združili vsi kanjoni in bi tako postal en sam veliki kanjon in s tem daje najveličastnejši pogled na svetu. Velikosti kanjona ni možno ujeti v objektiv fotoaparata, saj obsega kar 29 kilometrov širine in ima 1,6 kilometra globoko sotesko. Skozenj teče znana reka Colorado, ki je nastajala kar 10 milijonov let. Kanjona ne prečka noben most, saj je najožji del kanjona še vedno širok 6,4 kilometra. Na ogled kanjona se je možno pripeljati z avtom in se ustavljati na raznih razglednih točkah. Po želji pa se obiskovalci lahko spustijo tudi do reke Colorado, kjer se ozka pot vije po stenah kanjona. Tisti, bolj leni, se lahko do reke spustijo tudi z mulami. Spust v kanjon je predvsem zanimiv iz geološkega stališča, saj se da odlično videti vseh 12 slojev kamnin iz različnih obdobij. Tako se lahko vidi od apnenca, ki ga je tam pustilo starodavno morje do rdečkastega peščenjaka, starejših magmatskih kamnin itd. Vsekakor pa spust ni tako nedolžen in je zaradi visokih temperatur v kanjonu umrlo že kar nekaj ljudi. Tudi sami sva tokrat izkusili tipični način življenja Američanov in sva se v kanjon podali kar z avtomobilom. Že ob vstopu v kanjon je treba plačati vstopnino, ki se plača na vozilo in ne na število obiskovalcev. Ob tem se prejme tudi zemljevid, saj gre tukaj za izjemno veliko področje. Tipičen način življenja Američanov pa sva izkusili predvsem zato, ker sva se s pomočjo zemljevida zapeljali do vsake razgledne točke. Na prvih nekaj točk sva še stopili iz avtomobila ter opazovali in fotografirali ta veličastni kanjon, na koncu pa sva, kot bi storil tipični Američan, fotografirali kar iz avtomobila. Ta kanjon si vsekakor zasluži ime »veliki«. 

Četudi je kanjon dolg le okoli 300 metrov, je za mnoge največje čudo, pogosto celo pred Velikim Kanjonom. V zgodovini je kanjon za Navajo Indijance predstavljal zatočišče, danes pa velja za veliko turistično znamenitost. Turistične oglede vodi pleme Navajo, ki pa obiskovalce sprejmejo le po predhodni najavi. Do vhoda v sotesko se doživi tudi nekaj adrenalina, divja vožnja s terenskimi vozili najprej po urejeni cesti, kasneje po puščavski cesti. Vendar vse odtehta že prvi pogled na veličastno sotesko. Kar težko je dojeti, da je te nenavadne oblike skal nekoč izdolbla voda. Z malo domišljije lahko v teh nenavadnih oblikah opazite tudi kakšno posebno obliko, vendar na to običajno opozori vodnik. Seveda pa brez vodnika v sotesko sploh ne morete. Rdeči peščenjak v kombinaciji z naravno svetlobo, ki prodira v sotesko, daje prav posebne odtenke, ki kanjonu dajejo še tako poseben čar. Presenetljivi pa so bili podatki našega vodnika plemena Navajo na ogledu po soteski, ki je povedal, da v primeru dežja trekingi odpadejo. Zaradi dežja, ki kdaj tudi zalije sotesko, je tukaj umrlo že nekaj turistov. In ravno to je seveda razlog, da je ogled te enkratne naravne znamenitosti odvisen vremena in seveda tudi predhodne pravočasne najave.

 

Ob nekaj urni vožnji po Arizoni po neskončno dolgih cestah, se narava skorajda ni spremenila. Pokrajina je ves čas pusta in revna, tu in tam pa iz nje štrli kakšna rdeča skala. Potovanje od ene do druge znamenitosti je pogosto res enolično, vendar so vse te običajno naravne znamenitosti tako veličastne in zanimive, da se tudi to izplača. Monotonost tu in tam presekajo tudi ogromni kaktusi. Dežela res nudi veliko naravnih znamenitosti, raznih parkov, celo krater meteorja in tudi nekaj posebnih mest. Seveda najbolj obiskano glavno mesto Phoenix, ki kljub svoji velikosti ni prenatrpano in presenetljivo ni niti veliko prometa. Sicer pa za mnoge najbolj zanimivo mestece Wickenburg, ki daje občutek, da ste se vrnili nekaj let nazaj ali pa ste v vestern filmu. Stare stavbe z znamenitimi nadstreški, stari bari, ogromni kaktusi, manjkajo le še kavboji na konjih. Za motoriste pa je to seveda dežela, ki jo bo najverjetneje prevozil vsak ljubitelj legendarne ceste ROUTE 66. Skozi Arizono namreč poteka del te znane ceste, vendar je prvotne ceste ohranjene le še delček.

Narava je v državi Arizona naredila zares pravo čudo sveta. V njej ter njenih dveh znanih sosedah Utahu in Kaliforniji so znani najlepši nacionalni parki sveta. Vsekakor je vredna obiska in prav vsak popotnik lahko najde kaj zase, seveda vse bolj v smislu naravnih znamenitosti. 

Po Arizonskih cestah ne boste izgubljali živcev v prometu ali čakanju v dolgih kolonah, ker tega praktično ni. Tudi v glavnem mestu Phoenix tega ni bilo opaziti. Najboljši meseci za ogled parkov so od junija do septembra. Takrat je vreme lepo in stabilno, vendar precej vroče. Najlepše se deželo spozna s potovanjem v lastni organizaciji z najetim avtomobilom, motorjem ali v primeru, da imate dovolj časa kar s kolesom. Sicer pa je po načinu življenja tudi Arizona tipična Amerika, sploh kar se tiče udobnosti in prehrane. Pokritost z navigacijo je odlična, sicer pa so tudi ceste izjemno lepo urejene in dobro označene. Prenočišč in raznih restavracij je ogromno, za povrh vsega pa je dežela še varna. V glavnem mestu, v Phoenixu, priporočam prenočišče v odličnem hostlu, za katerega najdete podrobnosti na spletni strani www.hiusa.org/arizona/phoenix/the-metcalf-house.