Od običajnega gosta do upravljalca
Nemčija ima več kot 500 hostlov, a hiša na otoku Wangerooge je ena izmed najbolj nenavadnih. Hostel se nahaja v zahodnem stolpu, po katerem so se včasih orientirale ladje. Ta stavba je tudi zgodovinski spomenik. Stolp s sedmimi nadstropji je youth hostel že 85 let in eden izmed njegovih rednih gostov je danes stalni član osebja.
Stolp je visok 56 metrov in ima špičasto streho, rdeče opeke in je s takšnim izgledom viden daleč naokoli. Sobe imajo pogled na otok, obalo in na Severno morje. Hostel je obdan z naravo, avti niso dovoljeni, poleg hostla pa se nahaja še območje, ki je zaščiteno zaradi ptic. Hostel je 45 minut hoje oddaljen od vasi Wangerooge.
Gostje obiščejo hotel, da najdejo mir. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je sem prišel Wolfgang Schlecta. Prihaja iz Bayerna in se od tam redno vozil 650 kilometrov, samo da bi vdihnil svež morski zrak. Zdaj je upravljalec hostla, kamor je prihajal 13 let. Ljudje takoj vedo, da ni z otoka, saj ga izda njegov močan naglas. A vseeno je tukaj, na severu Nemčije, našel svoj novi dom.
Zahodni stop in moderna stavba, ki se stika s stolpom sta njegov teritorij. Odgovoren je za vzdrževanje hostla in popravila, na primer popravilo ključavnic, bralnih lučk in pip, ki kapljajo. Vedno je nekaj za početi in vsak dan ponuja druge naloge.
Wolfgang Schlechta je bil tesar. Ustvarjal je svojo pohištvo, pa tudi pohištvo za svojo gledališko skupino doma. Skupino je začel kar sam in bil njen član več kot 20 let. Zadnja igra, ki jo je skupina odigrala, se je imenovala »Wenn einer Reise tut« (Ko nekdo potuje). Wolfgang Schlechta je svoje zadnjič do hostla potoval z dvema kokoškama, ki sta mu sedeli v naročju.
V Wangerooge je zgradil kokošnjak, a kokoši še vedno redno pobegnejo iz njega. Nekaj minut traja, da ujame Berto. Nato poboža njena bela peresa in jo podrži fantku, da jo lahko poboža tudi on. Wolfgang Schlechta je ljubil njegove počitnice v Wangerooge. Vedno so prišli avgusta in imeli sobo 33. »Bilo je super, saj tukaj ni bilo avtov,« je povedal 54-letnik. 20 let je delal kot voznik avtobusa in je bil vedno vesel, ko je lahko pobegnil od zvokov motorjev in prometa.
Pred dvema letoma ga je takratni hišnik vprašal, če bi prevzel njegovo delo. Preselil se je na otok, ki je velik le za polovico njegovega mesta. »Tega nisem obžaloval niti za minuto,« je rekel Wolfgang Schlechta.
Njegova žena je prav tako dobila delo v hostlu, ko sta se v bližnjo hišo preselila skupaj. Prevzel je tudi lopo s kolesi in jo predelal v izposojevalnico koles. Njegova snaha je mehaničarka koles in ga je naučila, kako jih popravljati, ko je bila tukaj na počitnicah. Wolfgang preživi približno tretjino njegovega dneva v tej izposojevalnici, preostali čas pa je hišnik.
Kljub vsem pozitivnim stvarem na otoku, Wolfgang pogreša njegovo hišo s 40 kvadratnimi metri in miniaturnim modelom vlaka, ki ga je mogel pustiti za sabo. Da je miniaturno pokrajino in 20 vagonov prevoznega vlaka sestavil, je potreboval dve leti. »Mislim, da je ta model vlaka edina stvar, ki jo pogrešam,« pravi danes. Ima pa idejo: »Moje sanje so, da bi imel zunanjo železnico za hostel.«
Zdaj je čas, da se Wolfgang loti brušenja miz. Še nekaj časa ima, preden se gostje vrnejo in vrnejo svoja kolesa. Ko konča z delom, bo morda šel do plaže in užival v sončnem zahodu, vetru in valovih.
