Kras je ogromna pokrajina, ki se razteza od apnenčevih pečin in gradov Tržaškega zaliva ter prek večjega dela zahodne Slovenije vse do Vipave. Ti prostrani in z izjemo bujnega zelenja prazni kraji morda delujejo osiromašeni sleherne zanimivosti, ko se po osamljeni cesti vozimo od mesta do mesta. Vendar pa je skorajda ni vasi, ki s svojimi ozkimi ulicami ter z bršljanom poraslimi hišami delujejo resnično primorsko, ki v svojem srcu ne bi skrivala nečesa zanimivega. Pa naj bodo to sloviti srednjeveški gradovi ali pa grobnice padlih junakov. Tam je videti spomenike na boje dvajsetega stoletja, preproste domače vinotoče, in testament potrpežljivosti narave v obliki kraških pojavov, osupljivih strahospoštovanje vzbujajočih kamnitih tvorb. Zaradi vsega tega je ta del Primorske še posebej čudovit. Da pršuta sploh ne omenjam.
Dežela vina in pršuta
Ko se človek vozi po Krasu, mu postane resnično jasno, kako je prišlo do raznolikosti slovenskih narečij, saj se med kraškimi kraji razprostirajo ogromna prostranstva brez vasi ter znakov ljudi, napolnjena le s talečim se apnencem ter gozdovi. Tudi znake industrije je komajda opaziti, z izjemo perutninske živinoreje v Pivki in pa seveda zelenega projekta vetrne elektrarne. Osamljena vetrnica pri Dolenji vasi je resnično osupljiv prizor in s svojo velikostjo resnično pričanje človeški sli po energiji. Najsilovitejši plodovi teh krajev pa so seveda pršut, panceta in teran, različni siri ter seveda teran, sicer krepko, vendar vseeno nebeško rdeče vino. Skorajda je ni vasi, ki je ne bi obdajali vinogradi, tako na ravnini, kakor na pobočjih, in napisi, ki te vodijo do domorodnih vinotočev so mnogoteri in mamljivi. In prav zaradi teh dobrot vam polagam na srce, da obiščete Kras, za časa osmic, velikih praznovanj ob praznjenju kleti, ko se jé in pije, kolikor človeku poželi srce. Ime izvira iz časov Avstro-ogrske, iz osmih dni v letu, ko je bilo kmetom dovoljeno prodati presežek pridelka brez plačevanja davkov monarhiji.
CaCO3
Največja čudesa kraških krajev so poleg pršuta, ki se kar stopi v ustih, in terana, kraški pojavi, različni vplivi vode na apnenčasta tla. Ta kamnina, kristalna oblika kalcijevega karbonata, se tekom tisočletji v vodi ter dežju stali v najrazličnejša čudesa narave, ki potlej nadaljnjo oblikujejo značilnosti kraških pokrajin, ki nosijo ime prav po deželah zahodne Slovenije ter severovzhodne Italije. Govora je o kraških poljih, pri katerih gre za jezera, ki so del leta suha, del pa prekrita z vodo, bruhalnikih, požiralnikih ter vrtačah. Primera takih sta kraški presihajoči jezeri, Petelinje ter Palčje jezero, ki ležita med Postojno in Pivko. V spomladanskem času sta ti neokrnjeni ter nedostopni naravni danosti nekje na polovici svojega cikla in na drevju se jasno vidi tri ali štirimetrska temna sled, do koder seže voda, ko je jezero sredi maja najgloblje. Najlepši primeri vpliva razjedanja apnenca pa so kraške jame. Najbolj znani sta Postojnska jama ter Škocjanske jame. Tisti, ki se bolj „hipstersko“ odločate za svoja potovanja, pa si lahko ogledate manj znano, a vseeno čudovito jamo Pivko. V njeni bližini pa se nahaja tudi Črna jama, ki je znana kot vhodna točka Partizanov v Postojnsko jamo Ti so se med drugo svetovno vojno skrivaj splazili v podzemno nemško bazo ter tam požgali njihovo nafto. Saje iz njihove sabotaže še danes krasijo kapnike jame, kot večen spomin na hrabrost rdečih vojščakov med nacistično okupacijo jugoslovanske kraljevine.
Zum Gedenken an unsere Herren
O krvavi monarhični zgodovini slovenskih dežel pa pričajo tudi številne trdnjave ter gradovi, ki krasijo kraške vršace. Najbolj znan je mogoče Predjamski grad, s katerim smo pred nekaj leti poskusili podkupiti slavnega ameriškega pisatelja Georga R. R. Martina, da bi v svoja fantazijska dela vpeljal kak slovensko navdihnjeni kraj. Grad je bil zgrajen v 13. stoletju, kot domovanje plemiške rodbine Lueger, katerih glavar Erazem Predjamski se je uprl avstrijskemu cesarju, s tem da je sklenil zavezništvo z madžarskem vojvodo Matijo Korvinom. Erazem je svoj legendarni upor nadaljeval več let, saj zaradi rovov za gradom, po katerih so vitezu dostavljali živeža, avstrijska vojska ni in ni mogla izčrpati trdnjave. Obleganje je uspelo šele, ko je topovska krogla našla svoj cilj in razstrelila Erazma Predjamskega, medtem ko je bil upornik tam, kamor gre še cesar peš. Še lepši in morda manj prepojen s krvavo zgodovino pa je grad v Štanjelu, ki ga preveva svojevrsten občutek, saj se samo mestece nadaljuje onkraj njegovih zidov in kar precej Štanjelčanov se lahko pohvali s tem, da so sodobni graščaki. Okrog gradu se vije prelepa sprehajalna pot, s katere se vidijo prostrane kraške dežele, polne gozdov ter vinogradov. Pot se konča s Ferrarijevimi vrtovi, ki ga je v čast znamenitega zdravnika iz Trsta zgradil sam Maks Fabiani. Gre za park z umetnim jezercem, ki s svojim kamnitim mostičkom, ljubko kapelico in z drevjem obdanim paviljonom prav res spominja na prizor iz kakšne romantične Disneyeve risanke, kar je morda eden od razlogov, da se toliko ljudi odloči poročiti prav na tem gradu.
Kras je dežela, ki je resnično primorska, saj je povsod v njej moč čutiti vpliv sredozemske krvi, pa naj si ga bo v močnem vinu ali pa uporniških plemičih in skorajda ni ga človeka, za katerega Kras ne bi skrival kakšnega bisera. Od ljubiteljev narave, ki se tu lahko predajajo čudesom kraškega sveta, navdušencev nad vojaštvom, ki se jim bo ob zgodbah o bombardiranju stranišč ter pogledu na tankovsko zbirko zvišala raven testosterona v krvi, pa do zgodovinarjev, geologov, arhofilov ter seveda vse do tistih strastnih Slovencev in Slovenk, ki se z užitkom predajajo naši najpomembnejši narodni tradiciji: predajanju dobri hrani ter žlahtni kaplji. Morda samo še popotni namig za konec. Obiščite ga poleti, ko bo muzej vojaške zgodovine končan, ko vas ne bo pral aprilski dež, ko bodo odprte vse jame in ko bodo strasti še bolj razvnete, kakor v zgodnjih dneh pomladi.
