Ko smo mnogi še lulali v plenice, ko besede internet še poznali nismo in ko so se s potovanj pisala še pisma, saj so bili telefonski pogovori predragi, je on že odkrival svet. Eden izmed prvih, ki je pričel pisati za Globetrotter, bloger, pisec pravljic in strasten popotnik, ki se je odločil, da se da živeti tudi na drugačen način. Pustil službo in zavil s poti 'konvencionalnega' življenja. Kakšne nasvete je iz rokava stresel Igor Fabjan? Kaj se je v vseh letih, odkar potuje, spremenilo? Kakšne so prednosti HI članske izkaznice? Potovati solo, v dvoje, z družino? Se preživljati s pisanjem? Igor nam je zaupal odgovore na vsa ta vprašanja in še več.
Si eden prvih popotnikov, ki je začel pisati za spletni časopis Globetrotter. In mu ostal zvest. Kdaj se je zgodba s HI Slovenija začela? Kako si odkrili Globetrotter, ki je bil takrat še v povojih?
»Pravzaprav se ne spomnim natančno, kdaj sem
Globetrotter odkril. A ko sem ga na internetu našel, je pritegnil mojo pozornost, saj tudi sam že od nekdaj rad delim svoje občutke in dogajanja na potovanjih. Napisal sem članek, urednici je bil všeč in tako se je vse pričelo.«
Že iz prvih vrstic tvojega opisa in števila napisanih prispevkov ugotovimo, da so potovanja zares tvoje življenje. Uspelo ti je, o čemer mnogi le sanjajo: se preživljati s pisanjem o potovanjih. Kako? Obstaja recept?
»Trenutno, če sem odkrit, je težko preživeti s pisanjem. Če začneš iz nule, skoraj nemogoče. Mednarodni trg je druga zgodba, a slovenski… S finančnim zaledjem je to seveda lažje. Sam sem pričel s potovanji ob delu, tu in tam sem z veseljem kaj napisal in po desetih, petnajstih letih službe sem se odločil, da poskusim živeti zgolj s
pisanjem o potovanjih. Takrat, pred leti je bilo takšno odločitev veliko lažje sprejeti, sedaj večina varčuje, kar se pozna na honorarjih.«
Pišeš tudi svoj blog s prispevki s potovanj, poleg tega se ukvarjaš tudi s pisanjem pravljic za otroke. Videla sem, da si po Južni Ameriki potoval s hčerko, ko je imela zgolj 6 mesecev!
»Preden sva z ženo dobila otroka, sva vedela, da to ne bo ovira za potovanja. Oba sva rada skupaj potovala in smo se seveda odločili za pot, takoj ko opravi obvezna cepljenja. Izbrali smo relativno razvite države Južne Amerike, Čile, Argentina Urugvaj, kjer ni hujših bolezni in dodatnih cepljenj, kjer ni malarije. Moram reči, da je vse potekalo brez problemov. Zagotovo je včasih malo bolj naporno, se prilagajaš v smislu izbire malo boljših prevoznih sredstev in prenočišča. Sicer bi rekel, da ti otrok da več na potovanju kot je pričakovati. Neverjetno je, kako te domačini začno ogovarjati, ko vidijo tujca z otrokom. Sami domačini navežejo stik, dobesedno vsak dan sva na ulici spoznala par novih ljudi. Veliko lažje te sprejmejo, ponekod postaneš kar del družine.«
Kako dolgo pišeš blog? Je bil začetek težak? Kaj bi svetoval začetnikom?
»Prvi pogoj je želja, da deliš svoje občutke, dogodke in koristne napotke. Niti ne rabiš biti računalniški mojster, da pričneš. Seveda je dobro, da si za silo pismen. Sicer pa, vsaj pri meni, je večina obiskovalcev tujcev, zato je dobro, če pišeš v angleščini.«
Je finančni prispevek bloga velik ali ga pišeš, ker je to tvoja strast? Seveda te je moč videti tudi na različnih odrih, kjer poslušalcem pričaš o dogodivščinah na potovanjih. Pišeš pa tudi za ostale slovenske medije. Se s kombinacijo vsega tega v Sloveniji da preživeti?
»
Blog je moje veselje, nimam profita, ker ga niti ne tržim. Imam premalo obiskovalcev, da bi si kaj večjega obetal. Sicer o svojih potovanjih večinoma predavam po slovenskih knjižnicah, klubih… Iz istega razloga kot pisanje. Gre za podoživljanje potovanja, podaljšek potovanja.«
Zagotovo si mojster v iskanju najbolj ugodnih potovanj. Bi zaupal kakšen trik, ki bi ga moral poznati vsak popotnik?
»Težko bi rekel, da sem mojster, so ljudje, ki iskanje ugodnih letalskih kart obvladajo bolje. A odvisno je, kaj ti je pomembneje. Ali je tvoj cilj, da boš na potovanju čim manj zapravil, kar v bistvu nima smisla, čeprav smo seveda vedno finančno omejeni. Seveda pa se z malo truda da najti ugodne letalske vozovnice, še posebej, če nisi časovno omejen. Finance so odvisne tudi od tega, kje si pripravljen spati, se boš vozil kot domačini, si boš privoščil turistične variante…«
Si tudi eden izmed redkih, ki se dobro zaveda prednosti HI izkaznice. Kaj je zate največja prednost članske izkaznice? Zakaj bi jo moral imeti vsak popotnik? In tisti, ki jo imajo, bi jo zagotovo lahko bolje izkoristili, če bi se informirali o vseh popustih in prednostih, ki jih ponuja.
»
Hosteling International je najbolj znano združenje mladinskih domov, hostlov, kjer lahko pričakuješ določen standard prenočišča na kateremkoli koncu sveta. To je bil zame glavni motiv in sem se zanje tudi odločil.
Hostli so namenjeni vsem, ne le mladim, ampak tudi družinam, starejšim… Sami smo bili kot družina v hostlih in bila je zelo prijetna izkušnja. So pa še drugi
popusti v kakšnih muzejih, prevozih… Ko prideš v hostel, se je dobro pozanimati, kaj s kartico še lahko dobiš. Vsekakor se članstvo izplača.«
Kje na potovanjih spiš? Kaj bi rekel za HI Hostle? Če bi jih recimo primerjal z ostalimi?
»Raznih hotelov, ki se oglašujejo kot hostli, je ogromno. Razlikuje se zagotovo po standardih in vedno veš, kaj lahko v
HI hostlu pričakuješ. Poleg tega so ljudje, ki spijo v HI hostlih, večinoma podobnih nazorov, zato so tudi veliko bolj povezani.«
Potuješ večinoma sam. Kaj so prednosti in kaj slabosti solo potovanj?
»Od začetka sva potovala skupaj z ženo, nato družinsko, a zadnja leta potujem večinoma sam. Prednosti, slabosti… Ja, obojih je kar nekaj. Če si bolj samotarska duša, družbe ne pogrešaš. A če jo pogrešaš, jo veliko lažje najdeš, če si sam. Slabost je, da te potovanje lahko več stane, saj za prenočišče večinoma plačaš isto, kot če spiš sam ali sta v sobi dva. Če potuješ v tandemu, je zagotovo tudi večji občutek varnosti v primeru, da se kaj zgodi. Sicer pa si neodvisen, ni se potrebno prilagajati. Lahko si čez noč premisliš in spremeniš plan. Tudi težko se s komerkoli skregaš, če si sam.«
Potuješ že vrsto let. Kaj bi rekel, se je najbolj drastično spremenilo v vseh teh letih? Kaj se je za popotnike spremenilo na bolje in kaj na slabše?
»Internet je tista stvar, ki je v popotništvu ogromno spremenila. Sedaj lahko kar takoj spoznaš cel svet, v domala katerikoli državi sveta najdeš znance oziroma spletne znance za začetek, prenočišča, nasvete, informacije… Veliko bolj enostavno je, kot je bilo kadarkoli prej. Ravno tako kontakt z domačimi. Na mojih prvih potovanjih so bili telefonski pogovori zelo dragi, zato nisem kaj veliko pisal domov. Pisali smo navadno pošto, kar se danes sploh ne zna več napisati. Marsikaj se je spremenilo, a na boljše. Je pa res, da je zato tudi popotnikov veliko več. Rezultat je, da prvinskih kosov sveta, ki bi jih lahko sam spoznaval, brez navzočnosti ostalih turistov, popotnik, več ni.«
Če bi lahko šel še enkrat na začetek svoje poti, ko je postalo jasno, da se boš s potovanji preživljal, bi kaj spremenil?
»Prav nič ne bi spremenil, mogoče bi se že par let prej odločil za to pot, a si takrat nekako nisem upal. Kdorkoli ima svoje sanje in želje v tej smeri, jih vsekakor velja uresničiti. Enkrat je lahko prepozno in če se ne odločiš, tega nikoli ni. Je pa res, da ni lahko. Če nimaš finančnega zaledja in urejenega stanovanja, je še veliko težje.«
Kaj je na potovanjih takšnega, da te še po tolikih letih, po tolikih prepotovanih kilometrih, urah in urah na letalih in letališčih, še vedno privlačijo?
»Še vedno je ogromno sveta, ki ga še nisem videl, ogromno sveta, ki ga tudi nikoli ne bom. Po eni strani je to odklop od ustaljenega življenja, po drugi strani pa greš novim avanturam in doživetjem naproti, spoznavaš nove ljudi. Preprosto vsakega toliko časa rabim spremembo. Sploh pozimi se rad odpravim kam v tropske kraje, za mesec ali več, saj zime in mraza ne maram preveč.«
Kaj tebi pomenijo potovanja?
»Zagotovo so mi potovanja dala širino, drugačen pogled na svet. Vidiš, da tale naša majhna Slovenija, ki je kot majhen ribnik, kjer se skoraj vsi poznamo, ni cel svet. Preprosto, moraš iti, okusiti druge okuse, spoznati druge kulture, jezike… Dobiš drugačen pogled na celoten svet, kot tudi na svoje probleme, ki v primerjavi z ostalimi, ki jih lahko na potovanjih vidiš, tvoji niso največji. S tem začneš veliko bolj ceniti, kar imaš doma.«
