Po neprehojenih poteh Dolenjske

Soteska pri Dolenjskih toplicah je drobna, razpršena vas, ki leži na pobočju hriba poleg reke Krke na poti iz Dvora v Stražo, na križišču cest med Belo krajino ter Novim mestom. V tistih nekaj hišah, vikendih, majhnih kmetijah ob vinogradih domujejo eni izmed najbolj prisrčnih ljudi, kar jih boste imeli čast ter veselje spoznati, in prav v njihovi družbi sem začel spoznavati te kraje. Sama Soteska je prelep kraj, če se hočete sprehajati po gozdovih, travnikih, če se hočete v poletnih dneh metati v ledeno mrzlo Krko ali pa se na toplo noč stiskati s svojo boljšo polovico ter opazujete zvezdnato nebo, ki je tu, spričo čistega zraka, tako jasno, da je moč videti Mlečno cesto, ki se boči čez nebesni svod. Vkolikor pa so astronomski sladkorčki premalo dramatični za vas, lahko takoj ob cesti najdete ruševine Soteškega gradu, prekritega z bršljanom, kar mu daje še posebej skrivnosten občutek.

Soteški grad, ki ga je že Janez Vajkard Valvasor označil za enega najlepših kaštelov v slovenskih deželah, je svoj čas moral biti resnično ogromen, saj je na območju velikem komaj kak ar moč videti jedro stare zgradbe, del obzidja, prelepo ohranjen stolp, ki v svojem nemškem poimenovanju, turn, daje ime številnim vasem vzdolž ceste ob Krki, poleg njega star grajski bazen, na pobočju hriba na oni strani reke, zakrit z drevjem in podrastjo pa stoji še stari grad, ki je nekdaj služil za mitnico, za katerega pa pravijo, da je z reko povezan prek skrivnega podtalnega tunela. Grad je bil do svoje največje veličine dograjen v 16. stoletju  v čast gospodov Širskih, kasneje pa so njegovi graščaki postali Gallenbergi ter Auerspergi v 18. stoletju. Slednja plemiška rodbina, družina bogatih veleposestnikov, je tam ostala vse do druge svetovne vojne, ki jih je pregnala iz naših krajev. Ker je bil dvorec za preproste Slovence, bivajoče v Soteski, simbol aristokratske požrešnosti ter prešušništva, se je zgradbe prijelo ime Hudičev turn. Kljub temu pa so njegove hale nekdaj krasile ene najlepših fresk in čeravno je od njega dandanes ostala le ruševine, je v njihovem kamnu še vedno čutiti spomine na staro slavo, ko so tam bivali grofje, v njegovih halah pa je bila urejena pivovarna. Tekom let je bil grad srce napredka tega okoliša, saj so po koncu Velike vojne, v dvajsetih letih, tam vzpostavili elektrarno, ki vse do tega dne napaja vas. Dandanes je grad zapuščen in edina sled prenove na njem, je lesena pot za downhill (adrenalinsko kolesarstvo), kar je mogoče svetoskrunstvo  ali pa genialna uporaba relikvij starega sveta za mladostne užitke sodobne generacije.

Pred kratkim sem slišal, da se v Kočevskem rogu, ki se začne poleg Svetega Petra nahajajo kar trije pragozdovi in ves vzhičen nad vestjo, da Slovenijo premore tudi deviško hosto, sem se odpravil sem, da bi v temnih globinah džungle doživel kakšno pustolovščino. Ne vem, ali me je prizor razočaral, ali sem bil popolnoma ganjen. Naš spust v Kočevski rog ni bil strogo rečeno zakonit, saj smo morali preplezati dvometrsko žičnato ograjo, opremljeno z dvema električnima žicama, da smo prestopili njegove meje, vendar smo takoj, ko smo se znašli na oni strani, začutili, da je bilo potovanje vredno tveganja lovskega srda. Nekaj popolnoma drugačnega se je sprehajati po gozdu, ki ni oskrbovan, kjer je hlodom prepuščeno, da zgnijejo na mestu, kamor padejo in kjer z izjemo lovskih poti skorajda ni znakov človeškega obstoja. Z navdušenjem smo zalezovali živalske sledi, pričakujoč da bomo videli kakega medveda ali divjo svinjo, naval adrenalina pa se je umiril, ko smo naleteli le na oguljeno zimsko dlako jelenov ter zajčje iztrebke, a vseeno smo po kaki uri hoda naleteli na nekaj neverjetnega. Sredi Kočevskega roga smo našli staro kočevarsko vas, danes mestece duhov, od katerega so ostale le ruševine in beseda ljudi, ki imajo tiste čase še v živem spominu. Pri Kočevarjih gre za nemško govorečo skupnost, ki je v teh gozdovih živela šest stoletji, vse do njihove izselitve med drugo svetovno vojno. Nekaj resnično posebnega je malicati na kraju, kjer so nekdaj bivali in delali ljudje, na kraju od katerega ni ostalo nič, razen temeljnih kamnov, osušenih vodnjakov, nekaj votlih sten ter daleč onkraj njegovih meja par ostankov njiv. In kljub temu, da veš, kako se je končala zgodovine te etnične enklave, se je velik užitek spraševati, kako se je živelo na tem neobljudenem kraju. Za vse vas, ki pa vam je želja po pustolovščinah tuja, ne skrbite. Dandanes imajo celo tam, v pragozdu, mobilni telefoni signal. 

V Kočevskem rogu, tik ob pragozdu Pečka, če sledite cesti proti Rogu, lahko v zavetju gozda najdete staro partizansko vas, Bazo 20, ki je bila ključnega pomena za Osvobodilne fronte med drugo svetovno vojno ter uporom proti fašistom med nemško ter italijansko okupacijo Slovenije. Nekaj minut hoda stran od baze, ki je v bistvu manjša vas, sestoječa iz bolnišnice, barake za propagando in podobnih stavb, pa stoji tudi obnovljeni Bunker 44, ki je poleg tega, da je priljubljena točka za mladostniško pitje, tudi zanimiv primer vojne arhitekture. O partizanskih žrtvah med drugo svetovno vojno priča tudi manjša cerkev ter pokopališče poleg nje, globlje v gozdu, v katerih lahko poleg spomenikov na starodavne tegobe našega naroda, tisti z ostrejšim pogledom vidite tudi zanimivo favno, ki bogati dolenjske kraje. Risi, sove kozače, triprsti detel ter alpski kozliček (hrošč) so zgolj par primerov živali, ki bivajo v tem zavetišču neokrnjene narave, da kočevskega medveda sploh ne omenjam.

Včasih nas kraji, ki nam niso bili predstavljeni kot neke vrste popotniški ideal in v katerih lepote sploh ne pričakujemo, še bolj očarajo. Morda me je ta neznani kotiček Dolenjske prav zato tako navdušil. Od priljudnih toplih ljudi, prek silovite neokrnjene narave, pa vse do bogate zgodovine prepredene z nemškimi plemiči ter partizanskimi bojevniki, so ti zaspani kraji, ki se raztezajo od vasi Soteska do Podturna, pa med Kočevski rogom ter hribom Sveti Peter pravcati skriti zaklad, zastrt globoko v objemu tistih nekaj vršacev, ki jih premore Dolenjska. V vsakem primeru pa vam priporočam, da si v primeru potovanja tjakaj omislite kakega domorodca, ki vam jih bo utegnil razkazati, saj so gozdne poti razvejane, neoznačene in zmedene, najlepši kulturni spomeniki pa nevidni za nepozornega opazovalca. Če pa že ne zaradi tega, pa zato, da poskusite njegovo najverjetneje domače vino.  To je resnično dežela, kjer je mogoče potešiti slo po pustolovščinah.