V
Gambijo sem se odpravila za dva meseca, preko slovenskega
Društva Za otroke sveta, kjer sem kot prostovoljka pomagala v lokalnem vrtcu. Društvo sem po naključju odkrila med brskanjem po internetu in se takoj odločila, da jih kontaktiram. V zelo kratkem času sem izvedela vse potrebne informacije in se takoj odločila, da rezerviram letalsko karto. Ker je do mojega odhoda bilo še 2 meseca, sem se odločila, da v lokalnem vrtcu organiziram dobrodelno akcijo »Drevo življenja za otroke sveta«. Namen akcije je bil, da naši otroci podarijo svoje igrače, barvice, pobarvanke, zvezke, knjige in druge stvari, za katere sem vedela, da bodo otrokom v Gambiji prišle prav. Akcija je bila uspešna in po večkratnem poskusnem pakiranju je končno prišel dan za moj odhod.
Pot do letališča v Benetkah je bila dolga, in tudi dva leta do glavnega mesta Banjul, sta se zdela neskončna. Let je bil nočni, vendar nisem mogla zaspati, saj sem bila polna pričakovanj in novih doživetij. Z mislimi sem že bila v Afriki. Moje prvo potovanje na črno celino. Ko sem končno prišla skozi carino, kjer večjih zapletov nisem imela in prevzela svoj prepolni kovček šolskih potrebščin za otroke, sem stopila ven in se svobodno nadihala toplega gambijskega zraka. Večjega prvega kulturnega šoka ob prihodu nisem doživela, saj sem bila dobro pripravljena. Bila sem pozitivno presenečena nad samozavestnimi domačini, ki so me kar obkrožali in na vsak način želeli govoriti z mano. Dobrodošla v Gambiji – nasmejani deželi zahodne Afrike!
Prvi dan je bil namenjen raziskovanju in spoznavanju okolice. Na vsakem koraku so nasmejani ljudje, ki te z veseljem pozdravljajo, prepolne ulice avtomobilov, posebej taksijev, ki neprestano trobijo, da opozorijo nase, v upanju da se usedeš v njihov taksi, vsakih nekaj metrov lokalne stojnice, kjer te ženske na veliko vabijo k sebi, da kupiš njihovo sadje in zelenjavo. Ja, takrat sem se zavedala, da bosta dva meseca v tej deželi nepozabna!
Taksi nas je zapeljal do predela mesta, kjer vrtec stoji, vendar nas je odložil med ulicami, saj cesta naprej ni več prevozna, zato smo pot nadaljevali peš. Skromne in majhne hiše brez oken in vrat, umazane »peščene« ulice polne smeti, smrad iz vseh strani in lokalni otroci, ki se te na vsak način želijo dotakniti, je bil zame prvi večji kulturni šok. Potem pa vstop v vrtec. Nasmejani in veseli obrazi otrok, ki so nas z navdušenjem sprejeli in pozdravljali. Vsi željni pozornosti so nas tako okupirali, da nismo zmogli vsem naenkrat posvečati pozornosti. Za dobrodošlico so nam zapeli pesmico in zaplesali njihov tradicionalni ples.
Po ogledu šole smo hitro opazili, da so učilnice umazane, stoli in mize so večina polomljeni, po razredih je preveč otrok, v šoli večino časa elektrike ni, v razredih imajo vodo v večjih vedrih, ki pa jo dnevno prinaša šolska oskrbnica. Zelo radi hodijo v šolo. Vsako jutro so z navdušenjem pričakovali nas – prostovoljce in čakali, da se pouk prične in se spraševali ali bodo danes plesali, se učili nove pesmice, risali, barvali ali izrezovali. Kljub vsem pomanjkljivostim se čuti in vidi zadovoljstvo, veselje, sreča in nagajivost v očeh otrok. Hitro sem ugotovila, da ti otroci za srečo ne potrebujejo veliko. Že samo ena pobarvanka, nove barvice ali majhna sladkarija jih lahko neskončno osreči.
Po dobrih dveh tednih sem se že vklopila v sproščen »gambijski način življenja«. V šoli sem se počasi privajala na učenje otrok, pozdravljanje vsakega mimoidočega domačina mi je postalo samoumevno, obisk lokalne trgovine, sprehodi ob dolgi peščeni plaži in sveže stisnjeni smoothieji iz manga in papaje pa so postali dnevna rutina. Življenje v Gambiji je tako preprosto!
Proste vikende smo izkoristili za raziskovanje okolice. Tako smo se med drugim odpravili v vas Bakau na ogled krokodiljega bazena Kachikally Crocodile Pool. Po prihodu sem že na daleč zagledala veliko zeleno mlakužo, ob obrobju pa nepremične krokodile, ki so na prvi pogled izgledali plastični. Šele, ko sem se krokodila dotaknila, sem videla da so resnični. Najbolj se mi je v spomin vtisnil izlet v vas Barra. Že samo način kako prideš do vasi je poseben. »Boš videla, ko te bo močan domačin nesel na ramenih po vodi do čolna« so nam govorili, da nas pripravijo. In res! Ob prihodu na obalo so nas pričakali močni domačini, in kako hitro so nas zagledali, so nas okupirali in se ponujali, da nas prenesejo do čolna. V celotni zmešnjavi in upanju, da na poti do čolna ostanem suha, sem za trenutek uspela pogledati v smeri morja, kjer so bili privezani čolni. Takrat sem si v mislih zaželela, da celotno pot do vasi ostanem suha! Čolni so že na pogled izgledali zelo stari in dotrajani. Skrbi so kasneje bile odveč, saj smo vožnjo preživeli mirno. »Danes morje ni razburkano, ponavadi je bolj« mi je prišepnil gospod, ki je sedel pred mano.
Ko smo končno prispeli do Barre, smo se sprehodili po vasi. Revščina tukaj je bila očitno večja. Ob sproščujočem sprehodu po plaži, so nas kasneje peljali na drugo stran vasi, da nam pokažejo še njihovo lokalno smetišče. Ogromni kupi smeti, neznosen smrad, vmes pa kakšen divji prašič, ki išče hrano, so bili zame velik šok. Za trenutek sem se zavedala, da sem hvaležna kje živim. A kljub vsemu, so ljudje srečni. Lokalni otroci so nasmejani in razigrani. Vsi so nas sprejeli z odprtimi rokami, nam skuhali njihovo tradicionalno jed »benachin«, za nas splezali na kokos in nam ponudili svežo kokosovo vodo. Pot nazaj proti domu je potekala na isti način, z razliko, da nas je v čolnu bilo več, v čolnu smo bili namreč mi, turisti, in koze.
Gambija je čudovita dežela, ki veliko ponuja. Ljudje so odprti. »We all have the same color« so bile besede prijatelja, ki sem ga tam spoznala. Brez zadržkov te povabijo na vogal ulice, kjer po navadi preživljajo popoldneve in s tabo delijo njihov zeleni čaj »Attaya«, zraven pa igrajo na njihove tradicionalne bobne »djembe«. Preprosti način življenja, skromnost in nasmeh na obrazu, so posebnosti, ki jih osrečujejo. Zavedajo se revščine, ampak se s tem ne obremenjujejo. Ogromno sem se naučila v mojih dveh mesecih v Gambiji, med drugim tudi to, da ne potrebujemo veliko za nasmejano srce!
