Euro trip z babico – 2. del

Začrtana pot je bila res dolga, iz skrajnega vzhodnega dela Evrope do skrajnega zahodnega dela. A na koncu sva ugotovili, da je Evropa pravzaprav precej mala. Turistične atrakcije med potjo sva si zamislili tako, da naj bi se ustavili v Varšavi, Berlinu, Luksemburgu in Parizu. Seveda pa nato med potjo vedno doživiš in vidiš še kaj novega. Od omenjenih mest nama Varšava ni predstavljala nobene posebnosti, medtem ko je Berlin s svojo pestro zgodovino vsekakor zanimivo mesto za oglede. Pokrajina med Varšavo in Berlinom ter nato med Berlinom in Luksemburgom se je izredno počasi spreminjala in je precej enolična. Zato pa naju je toliko bolj pozitivno presenetila majhna, a izredno urejena državica Luksemburg. Ogledali sva si večino glavnih turističnih zanimivosti ter poudarek dali na podeželje. Lepo urejene kmetijske površine, predvsem vinogradi na jugu ter nekaj naravnih ter kulturnih znamenitosti dajejo prav poseben čar Luksemburgu. Tudi istoimensko glavno mesto je lepo urejeno. Nato pa ponovno podeželjska vožnja dalje proti Parizu. Pogosto sva se izogibali avtocestam, nekaj zaradi plačila pa tudi, da bi čim bolje spoznali podeželje. Francosko podeželje nama je samo potrdilo to, kar sva slišali zanj, da imajo zelo dobro razvito kmetijstvo. Tam sva bili ravno v času cvetenja oljne repice, tako da so bila na videz neskončno velika rumena polja odlična za fotografiranje. Nato pa ponovno nasprotje, Pariz. Mesto s čisto preveč turisti, gnečami, saj sva na Eifflovem stolpu zapravili kar štiri ure in to daleč izven glavne turistične sezone. Francija, dejansko ogromna država nama je dala drugačen vpogled vanjo, kakršnega sva imeli prej. Obe sva jo že nekajkrat obiskali, a le glavne zanimivosti, nikoli pa toliko podeželja, kot pa sedaj. Celotno potovanje do Andore je nato ponovno potekalo po podeželju, nekaj ob zahodni obali, mimo zanimivega St. Mont Michela, ob Atlantski obali in vse do Pirenejev, kjer sva se podali proti drugi, za naju do sedaj še neobiskani državi, Andori. 

 

Obe z babico sva veliki ljubiteljici narave, predvsem gora in ravno zato nama je bila Andora najlepša država najinega potovanja. Že samo vožnja po Francoskem delu Pirenejev proti Andori je bila zelo lepa, po strmih gorskih cestah z visokimi zameti snega ob robovih. Ko pa sva prečkali mejo z Andoro pa sva že po nekaj minutah opazili smučarje, ki so se spuščali po strmih pobočjih ob cesti. Država leži skoraj v celoti nad zgornjo mejo gozdov. Glavna atrakcija, ki privablja turiste v to majhno gorsko državo je turizem, predvsem zimski. Poleg tega pa je razlog tudi davčna oaza in tako se mnogo podajajo tja po nakupih. Naju z babico je najbolj prevzela njihova narava ter gorske ceste, po katerih sva se lahko pripeljali na izredno lepe razgledne točke. Tako sva ob povratku nazaj v Francijo obe dejali, da pa je bila to najlepša točka najinega potovanja.

 

Za popestritev povratka proti domu sva si umislili še ogled tovarne Airbus na jugu Francije. Za to je potrebna predhodna najava oziroma rezervacija, kar sva tri dni prej tudi uredili. Zanimivo si je ogledati tovarno letal, s katerimi tudi kdaj kam poletiva. Po ogledu pa sva se podali po najhitrejši poti proti domu. Vmes sva imeli še polurni postanek v že večkrat obiskani državi Monako. Ker sva zanimivosti med potjo proti domu že v večini obiskali, sva se odločili, da bom vozila, dokler ne bom postala utrujena in bo potrebno prenočiti. A neverjetno, zdržala sem vse do doma in naredila kar 1650 km. Na celotnem potovanju pa kar okoli 8000 km. 

 

 

Nenavadni popotnici sva bili ob začetku potovanja kar malce nezadovoljni, da bova za spremembo potovali samo po Evropi. Morda predvsem zato, ker zadnjih nekaj let vedno potujeva v bolj oddaljene države. A na koncu se je najino potovanje izkazalo za prav zanimivo. Govorice, da je Evropa zelo draga za potovanje pa lahko obe samo potrdiva. Zato sva si potovanje tudi prilagodili tako, da je bilo čim bolj ugodno. Večino noči sva prespali v avtu, saj sva si v njem naredili z napihljivo blazino prav udobno posteljo. In ravno ta postelja je terjala mnogo zanimanja predvsem na Beloruski meji. Sicer pa sva bili pogosto atrakcija za mnoge, med katerimi se kdaj najde tudi kakšen komentar, da česa takšnega, da noseča vnukinja ter babica potujeta skupaj, še niso videli. Seveda pa naju babičina starost ter moja nosečnost na tem čudovitem potovanju niti malo nista ovirali.