Polletno potovanje po Južni Ameriki

Pogledala sva koledar, kdaj bi lahko šla in kdaj se morava vrniti in tako izbrala datum odhoda: december 2018 in datum povratka: (najverjetneje) junij 2019 (zaradi poroke Katarinine dobre prijateljice). Se pravi imava približno pol leta časa. Zmeraj sva si želela potovati po Amerikah. Glede na časovni okvir se nama je zdelo edino smiselno, da se odpraviva v Južno Ameriko, saj bo tam v času najinega potovanja poletje, pa tudi tam še nisva bila.

Ko sva sprejela odločitev, je bilo dela nemalo. Treba je bilo zaključiti stvari v službi, se dogovoriti za odsotnost oz. dati odpoved. Hkrati sva se tudi izselila iz najinega dosedanjega stanovanja, zato je bilo treba vse najino premoženje spakirati v škatle in odpeljati na podstreho starih staršev. In še zadnje: v varstvo sva morala dati najini kosmatinki, mačko Lizo in zajčico Bibi. Slovo od njiju je bilo najtežji del odhoda.

Že od doma sva se dogovorila za nakup avta v Čilu. Tako sva lahko hitro po prihodu v Južno Ameriko začela s potovanjem. Trajalo je točno en teden, da sva uredila vse papirje in se lahko odpeljala na dogodivščino najinega življenja. Potovanje z avtomobilom je bilo vedno »najina stvar«. Vedno sva uživala v svobodi, ki nama jo avto daje. Predvsem je to možnost, da se odpeljeva, kadarkoli in kamorkoli želiva. Ker sva kupila terenski avto, nama ta omogoča tudi dostop do številnih bolj odročnih kotičkov. S posteljo v avtu pa lahko na teh bolj odročnih, a lepih krajih tudi prespiva. Zaenkrat stvar funkcionira odlično. Spala sva že na plažah, ob jezerih, pod gorami, celo na trajektu.

Načrta potovanja tokrat nimava. saj je tudi nemogoče splanirati 6 mesecev dolgo potovanje do potankosti. Sprva sva mislila, da bova do maja prišla do Kolumbije, sedaj pa nama je jasno, da verjetno Kolumbije sploh ne bova videla, saj je premalo časa za toliko kilometrov. Kar se tiče planiranja, sva nekje vmes: nimava splaniranega vsega, čisto »na blef« pa tudi ne greva. Imava nekaj točk na zemljevidu in nekaj datumov, ki naju držijo pri tem, da se ne izgubiva med vsemi lepotami Južne Amerike. Glede na videno v prvih tednih, je namreč tu toliko stvari za raziskati, toliko hribov za prehoditi, toliko za videti, da bi lahko samo po Čilu potovala vseh 6 mesecev.

Najin okviren plan je torej: še cel januar in vsaj polovico februarja bova potovala po jugu Čila in Argentine. Tu je slavna Patagonija, tu so čudovita jezera, ledeniki, gore in srčno upava na lepo vreme, da bova vso to lepoto lahko doživela. Naslednja točka na zemljevidu in najin fiksen datum je karneval v Rio de Janeiru, za katerega sva že kupila vstopnice in sva že dogovorjena za bivanje v hostlu HI Copacabana.

Zelo se spogledujeva z idejo, da bi iz Brazilije prečkala mejo v Venezuelo in se odpravila na kakšen treking. Ali pa bi šla morda v Gvajano na ogled slapov na njenem jugu. Ni še nič fiksno, ampak zveni nama zelo mikavno.

Zagotovo bova okoli prvomajskih praznikov v Boliviji. Te države se najbolj veseliva, saj ponuja ogromno naravnih lepot. Najbolj poznana je slana puščava Salar de Uyuni, potem pa so tu še številne lagune, planota Altiplano, gore, vulkani ter amazonski gozd in tamkajšnja raznovrstnost rastlinja in živalstva. Verjetno bo potem časa le še za Peru, nato pa se morava junija vrniti v Čile, kjer bova najin avto prodala.

Na poti nazaj si bova ogledala še severni Čile, kjer je znana puščava Atacama – najbolj sušni kraj na svetu, pa verjetno še kakšna zanimiva stvar, za katero še ne veva. Če nama ostane kaj časa in denarja morda skočiva tudi na Velikonočni otok, v nasprotnem primeru pa bova šla le smučat v Ande. Junija bo namreč v Čilu že prava zima in sezona smučanja tukaj bo v polnem zamahu.

Da pa to ne bi bilo potovanje kar tako, sva si zadala en projekt. Navdihnil naju je film »V iskanju sreče«, kjer glavni igralec potuje po svetu in sprašuje ljudi po različnih državah iz različnih okolij, kaj jih osrečuje. Rekla sva si, da bi tudi midva rada našla svojo srečo preko drugih. Pa saj ne, da sva doma nesrečna. Morda včasih le pozabiva, kakšno srečo imava, da živiva v Sloveniji, da imava drug drugega, starše, prijatelje, socialno varnost ... Zanima pa naju, kaj osrečuje ljudi na drugem koncu sveta. Plan je bil, da bova čim več domačinov vprašala »Kaj pa tebe osrečuje?«. Vendar se je tu v Čilu že pokazal en manjši problem: večina ljudi ne govori nobenega drugega jezika kot španščine, najina španščina pa je (zaenkrat) zelo slaba. Posledično je komunikacija zelo otežena. Zato sva zaenkrat uspela v tak resen pogovor spraviti le eno osebo: mlado Čilenko Valentino, ki končuje študij prevajalstva angleščine in francoščine, zaposlena pa je v IAESTE Chile, to je mednarodna organizacija za izmenjavo študentskih praks. Valentina je izredno zgovorna punca, zato pogovora z njo ni bilo težko začeti. Na vprašanje, kaj jo osrečuje, je odgovorila: »Tole. Druženje z ljudmi iz drugih držav, drugih kultur in spoznavanje njihovega pogleda na svet.«

Več o najinih poznanstvih po Južni Ameriki, o sreči domačinov tukaj in o najinih dogodivščinah pa prihodnjič.