Moja prva prostovoljska izkušnja

Da vam najprej malce razložim. Imam dve strasti, to sta potovanje in fotografija. V Barceloni sem tri leta študirala fotografijo in leto po končanem študiju sem dobila štipendijo za študij filmskih in multimedijskih projektov na isti šoli. Prva pustolovščina, ko sem šla študirati v tujino, je torej pomenila le začetek in potovanje je postalo velik del mojega življenja. Še vedno potujem, kolikor lahko.

Ko sem končala s šolo, sem začela raziskovati, kaj bi delala. Želela sem fotografirati ne le zaradi tega, ker mi je to všeč, temveč tudi, da z drugimi delim svoje znanje. Projekt na Islandiji je prišel iznenada in seveda nisem dvakrat razmišljala in sem nemudoma poslala svojo prijavo. Na odgovor sem dolgo čakala, saj se je zgodil nek nesporazum med mojo organizacijo v Barceloni in tisto v Islandiji, ki je organizirala projekt. Nekaj tednov kasneje sem imela razgovor preko Skypea, ki mi je na koncu dal priložnost, da se mesec kasneje preselim na Islandijo.

Prva dva tedna sem se počutila precej izgubljeno, čeprav mi je bil cilj projekta pisan na kožo in čeprav sem bila v državi, ki sem si jo že dolgo želela obiskati. Nisem bila prepričana, če sem, kjer želim biti, če sem sprejela pravo odločitev ali če je to, da sem tam, nadležno ali v pomoč.

Do tretjega tedna sem že videla, kako delajo prostovoljci, ki so tam že dlje časa. Imela sem tudi usposabljanje in končno je prišel trenutek resnice. Sama sem morala voditi skupino.

Bila sem presenečena, saj je bilo veliko lažje kot sem mislila. Prav tako sem našla nekakšen notranji mir medtem ko sem koordinirala deset ljudi, z njimi delila svoje znanje, reševala njihove dvome in vprašanja, organizirala in vodila aktivnosti, prav tako sem si izmislila smešne fotografske igrice in udeležence spodbujala k izboljšanju njihovih fotografij na ekskurzijah in na potepih po mestu.

Ti občutki so se med mojim štirimesečnim obiskom ponavljali. Ko se je tabor končal, sem bila žalostna, saj so udeleženci odšli, hkrati pa sem dobila nek nov tok moči in energije, ko so novi udeleženci prišli in so me čakale nove pustolovščine, ki so me osrečevale in me motivirale.

Zakaj? Izkušnja mi ni prinesla le priložnosti, da širim svoje znanje, ampak da spoznam različne zgodbe ljudi – spoznam nove ljudi, z njimi preživljam 24 ur na dan in se z njimi povežem. Vsi smo si delili strast do fotografije, pa tudi do potovanj. Te povezave so prerasle v prijateljstvo, vendar smo se na koncu tabora vseeno mogli ločiti z upanjem, da se naše poti kdaj spet prekrižajo.

V izkušnji sem zelo uživala in spoznala, kako preživljanje časa stran od doma, delanje stvari, do katerih čutiš izjemno strast in obkrožen z ljudmi, ki ti zaupajo in te spodbujajo, pomaga do osebne rasti, samozavesti ali pa preprosto do spoznanja, da lahko delaš karkoli želiš, če v to vložiš vse, kar imaš.