Stenar v osrčju Julijskih Alp

Na Stenar sem se skupaj z druščino turnih smučarjev podala v čudovitem zimskem dnevu. Ni ravno množičnega turnega smučanja iz tega vrha, saj velja za precej zahtevno. Ampak ko enkrat dosežeš nekaj vzponov in čudovitih spustov, si kdaj zaželiš tudi kaj bolj zahtevnega. In tako smo si izbrali Stenar, kjer smo doživeli zares čudovito turno smuko. 

Za povprečnega pohodnika velja vzpon na Stenar za zahtevnega, saj je hoja po označenih poteh iz vseh strani dolga kar pet ali več ur. Najkrajša pot je iz doline Vrata, od koder je do vrha približno pet ur hoje. Poleg dolge poti pa je treba premagati še okoli tisoč petsto metrov višinske razlike. V poletnih mesecih je obisk gore sicer bistveno večji, a tudi pozimi se najde nekaj tistih, ki se iz vrha želimo spustiti po strminah. Vsekakor je celotna tura s smučmi hitrejša, sploh če so ugodne razmere za spust. Zato smo se na to veličastno goro z namenom podali v res lepi vremenski napovedi in seveda v času, ko ni bilo nevarnosti plazov. Vreme je bilo zares čudovito, a seveda nihče ni niti pomislil na to, da bo naša tokratna pot podaljšana vsaj za eno uro na eno stran. V dolino Vrata namreč cesta v zimskem času ni odprta in smo se lahko pripeljali le do slapa Peričnik. Tam smo pustili avtomobile ter se po dolgi, precej ravni cesti, podali do koče v dolini Vrata. 

Ko se je po eni uri precej dolgočasne poti v dolini Vrata trenutno neprevozna cesta končno končala, se je začel strmi vzpon skozi precej uničen gozd. Letošnje vremenske razmere so naredile tudi na tem področju precej škode, kar smo občutili tudi sami ob vzponu proti vrhu. Označene poti tako ni bilo videti izpod snega in porušenih dreves, zato smo sledili sledem preostalih turnih smučarjev, kar nam je olajšalo pot. Vsake, že narejene, »špure«, kakor to imenujemo, nam vedno olajšajo pot. Vzpon pa je postajal bistveno zanimivejši, ko smo prišli iz gozda, saj je že sam razgled naredil svoje. Sicer pa smo prvo daljšo postojanko naredili pri bivaku, imenovanem bivak IV na rušju. Sonce je pripekalo tako močno, da so nam prav prijali kratki rokavi ter nekaj pavze za sončenje. Od bivaka pa do sedla pod Stenarjem nas je nato večji del spremljala senca, kar je bilo dobro, zaradi manjše nevarnosti plazov. Zadnji polurni vzpon pa je bil ponovno na soncu z izjemnim razgledom. Četudi je bila pot dolga, strma in prav brez vmesnih ravnin, se je vsekakor splačalo, saj je razgled iz vrha na preostale vrhove Julijskih Alp zares enkraten. 

 

Spust iz vrha Stenarja po idiličnih razmerah na ravno pravšnjih strminah za spuste je bil nepopisno dober. Ravno pravšnji mehak sneg, po katerem smo se spustili in ki daje občutek, kakor da bi zaplaval v njem. Nekaj več težav je bilo ob spodnjem delu, kjer so nam ponovno delale težave porušena drevesa in pa seveda tista, skoraj enourna, ravnina v dolini Vrata. Ne glede na vse bi se v takšnih razmerah na vrhu prav vsi z veseljem ponovno podali na to veličastno goro. 

 

Ker se gora nahaja v osrčju Julijskih Alp, kjer je na voljo še mnogo vrhov, se pohodniki pogosto odločijo, da ostanejo tudi več dni. Če ne prenočijo na planinskih kočah in kljub temu želijo ugodno prenočišče, priporočam okoliške hostle: Hostel Radovljica, hostel Bledec, hostel Pod Voglom in hostel Kranj.