Dežela neskončnih gora

Nepričakovano, brez predhodnega zanimanja za to državo, smo nekega poznega večera, dve babici in jaz, prečkale mejo med Kanado ter Združenimi državami Amerike. Moja babica, fantova babica in jaz smo po potovanju po Kanadi ugotovile, da imamo še dovolj časa za obisk kakšne zvezne države v Združenih državah Amerike. Kot ljubiteljice neokrnjene narave smo za začetek izbrale Montano. 

Mnogi niso nikoli razumeli in tudi ne bodo te nenavadne kombinacije treh popotnic. Moje babice so nekateri sicer že vajeni, saj skupaj potujeva že več kot petnajst let. Za fantovo babico pa je bilo to potovanje prvo in zato še toliko bolj posebno. Največje presenečenje smo doživele ravno na meji med Kanado in Montano, ki smo jo prečkale v poznem večeru. Seveda je zunaj bila že trda tema, ko smo se z avtomobilom pripeljale po dolgi, na videz neskončno ravni cesti do majhnega mejnega prehoda. Mejni prehod z leseno hišico je izgledal kot iz kakšnega ameriškega filma – zunaj je pihljal hladen veter, v leseni hišici je gorela slabotna lučka, nikjer ni bilo nikogar, nakar po nekaj časa izstopi policist s čepico na glavi. Mirno je pristopil iz hišice. Ko je zagledal nas tri ter po dokumentih takoj ugotovil, da smo tujke, nam je precej hladno dejal, da naj avtomobil parkiramo in pridemo v to majhno hišico. Nobena izmed nas ni vedela zakaj, a kar kmalu smo se znašle na nekakšnem zaslišanju. Sedele smo ena poleg druge na neudobnih lesenih stolih, nasproti nas pa policist, še vedno precej resen. Medtem, ko si je ogledoval naše dokumente ter nekaj preverjal na računalniku, smo me radovedno opazovale leseno hišico od znotraj. Bila je zelo preprosta, lesena, in z nekaj nagačenimi divjimi živalmi je delovala prijetno. Po nekaj minutah brskanja po računalniku in naših potnih listih je le spregovoril. Prvo vprašanje je bilo vezano na našo kombinacijo, saj mu ni bilo jasno, da potuje mlado dekle z dvema babicama naokoli. Ko sem mu razložila našo povezavo nikakor ni razumel, zakaj mojega fanta ni zraven. Četudi sem mu obrazložila, da je službeno zadržan, tega ni povsem razumel. Kot da bi nekako obupal nad nami, se je na koncu le nasmehnil ter nam zaželel lepo potovanje po Montani. Lepo potovanje se je začelo tudi s to enkratno izkušnjo že na mejnem prehodu. 

Da gore ne poznajo meja, smo ugotovile že kar kmalu po prihodu v Montano. Že samo ime Montana izvira iz gorovja, ki se dviga na srednjem in vzhodnem delu države. Premnoge gore so bile včasih prekrite z ledeniki, ki jih je žgoča vročina skozi leta stalila in danes tam pustila le še nekaj ledenikov. Izredno gorata in z gozdom močno poraščena država je raj za ljubitelje neokrnjene narave. Na srečo se teh lepot narave zavedajo tudi vladni organi, ki so zaščitili kar več kot 2 milijona hektarjev pokrajine. Danes gre tu za naravne parke, kamor ljudje lahko posegajo le po predpisih. Prepotovale smo veliki del goratega področja Montane in doživele veliko neokrnjene narave, ki je bila za nas, kljub dežju in sneženju, čudovita. Premnoga jezera, gora, ki jim ne vidimo konca, gorske ceste, reke, cedrin gozd so le delček izmed vseh lepot njihove narave. 

Le kdo bi pričakoval, da so tam največji sovražniki neokrnjene narave požari? Te zanetijo strele in pogori lahko tudi več hektarjev gozda. Gozd se v višjih predelih izredno počasi obnavlja, saj so sezone vegetacije dokaj kratke in tudi po več kot tridesetih letih je velika škoda še vedno vidna. Za večje požare v bližini cest, do koder pride veliko turistov, postavijo spominske table. Na tablah je napis, kdaj je bil požar, za tablo pa se običajno razprostira pogled na pusto področje. Tako obiskovalcem pokažejo, kakšna naravna katastrofa se je zgodila in koliko časa gozd potrebuje, da se obnovi. Gozd je njihovo zelo veliko bogastvo. Večina hiš je lesenih, le v centrih večjih mest je nekaj zidanih. V to neokrnjeno naravo se lesene hiše še posebej skladajo in so mnoge, zaradi izredno lepega izgleda, prava paša za oči. 

Montana, dežela na severnem delu Združenih držav Amerike, je v velikem delu prekrita s čudovito, pogosto celo neokrnjeno naravo. Lepot gora, jezer, rek ter tudi premnogih lesenih hišk se ne da opisati z besedo. Je dežela, ki jo je potrebno doživeti.