Otok, kjer se prepletata dve različni kulturi prebivalcev, je danes izredno aktualna turistična točka. Tako ljubitelji počitka, oddiha na lepih plažah kot tudi popotniki in tisti željni spoznavanja zgodovine in naravnih znamenitosti pridemo na svoj račun.
Ciper je otok v Sredozemlju na katerem se tako rekoč nahajata kar dve državi, Republika Ciper in Turška republika Severni Ciper, čeprav slednjo priznava le Turčija. Je tretji največji otok na Sredozemskem morju in izredno priljubljena turistična točka, ki jo letno obišče kar okoli 2,4 milijone turistov. Zaradi izredne priljubljenosti med turisti, sva si otok zaželela ogledati tudi z fantom. Ker nisva ravno ljubitelja ležanja na plažah, sva že vnaprej vedela, da bova otok raziskala drugače.
Z avtomobilom po otoku
Prvi šok po pristanku v osrčje države so bile temperature, ki so segale kar preko štirideset stopinj. Naslednji pa avtomobil z avtomatskim menjalnikom, ki naju je pričakal, česar nisva bila vajena in pa vožnja po levi strani ceste, ki se je obdržala od britanske kolonije. Vožnje in avtomobila sva se kmalu navadila. Potovala sva po severnem delu, od izredno lepo urejenih cest, do tistih katastrofalnih na podeželju, kjer nisva niti vedela, če bova uspela nazaj ali ne. Ko je bil severni del otoka v velikem delu raziskan in je bila želja prečkati mejo ter nadaljevati po južnem, se je tam zakompliciralo. Zavarovanje za avtomobil namreč na južnem delu ne velja, četudi zanj plačate posebej. Najboljša opcija je torej pustiti avto pred mejo ter na drugi strani najeti drug avto in z njim potovati samo po južnem delu, torej Republiki Ciper. Kar se tiče drugih prevozov po otoku, po pričanju mnogih ter tudi domačinov to ni najbolj ugodno, saj so povezave javnega prevoza slabe, počasne in poleg tega nimate možnosti videti tistih največjih naravnih lepot.
Nenavadni mejni prehodi
Na Cipru se najverjetneje nahajajo eni izmed najbolj nenavadnih mejnih prehodov na svetu, saj se glavno mesto deli na dva dela, vmes je zid in nekaj mejnih prehodov. Nikozija velja za edino glavno mesto na svetu, ki ga še vedno deli meja. Območje zelene črte, kakor pravijo tej nenavadni meji, otok ločuje že od leta 1946 in je dolga kar 180 kilometrov. Ko je prišlo do delitve, so ljudje na tem območju zapustili svoje domove, tako so prazni ostali tudi mnogi hoteli in restavracije. Vse to se danes sicer že ureja, a kljub temu se da videti še nekaj praznih stavb. Cipru bi z drugimi besedami lahko dejali tudi »otok zgodovine«, saj poleg nenavadne meje, mnogih tujcev, ki so mu vladali nudi za ogled mnogo zgodovinskih in kulturnih zanimivosti.
Krutost ne pozna meja
Prebivalci otoka ne morejo pozabiti vseh krutih dejanj, ki so nastala zaradi politike, kakor sami pripovedujejo. Leta 2003 so lahko po tridesetih letih prvič prestopili mejo in mnogi so se lahko končno vrnili na svoje domove. A na žalost so v teh domovih živeli drugi ljudje. Domačini menijo, da so izgubili že vso upanje na združitev obeh delov. Na tisoče domačinov je bilo v času bojev za ozemlje umorjenih, še danes niso našli vseh grobišč in pogrešanih vojakov ter civilistov. Težko je dojeti, da so mnogi izmed njih na lastnem otoku živeli kot begunci. Po podatkih naj bi kar vsaka družina izgubila vsaj enega člana. Ampak kljub vsemu domačini skušajo živeti dalje, čeprav bo v njih vedno ostal spomin, in kasneje zgodbe po pričevanju starejših, na krute čase. Za vse pa krivijo politiko in večina se med seboj ne sovraži, saj menijo, da samo ljudstvo za to ni krivo.
V iskanju naravnih atrakcij
Tudi na potovanju ne morem iz svoje kože in če se le da, bom vedno poiskala kakšno jamo, da spoznam tudi podzemlje države, v kateri potujem. Isto velja tudi za potapljanje. Domačini veljajo za bolj lene in tako tudi v turizem ne vključujejo vsega, kar bi sicer lahko. Ker sem aktivna jamarka in potapljačica, sem želela Ciper spoznati tudi drugače. Potapljanje je sicer tam dokaj popularno, tako da s tem nisem imela problemov in sem kar kmalu lahko doživela življenje pod vodo. Skupaj s fantom in nekaj ostalimi popotniki ter seveda vodnikom potapljačem smo se podali na dva potopa do globine štirideset metrov. Moja pričakovanja so sicer bila večja, pričakovala sem več življenja, več ribic, a očitno se moram sprijazniti s tem, da je večji del Sredozemskega morja enak. Tu in tam priplava mimo kakšna ribica, se kdaj vidi kakšno hobotnico, z doplačilom pa se lahko potopite tudi na kakšno potopljeno ladjo. Za jamarstvo pa je bilo bistveno težje. Po kar nekaj časa iskanja na internetu, sem dobila podatke o največji jami na severnem delu otoka, ki je dolga le 100 metrov. V primerjavi z našimi slovenskimi jamami je ta izredno mala. A kljub temu sem si jo želela ogledati. S fantom sva jo po opisu iz interneta iskala več ur in vmes morala nekajkrat tudi vprašati domačine. Le malo jih je sploh vedelo za to jamo. Ko nama je končno uspelo po naporni vožnji po slabih makadamskih cestah prispeti do vhoda v jamo, je bila ta zaprta z rešetkami. Na srečo pa je bila pred vhodom v jamo tabla z kratkim napisom in telefonska številka. Seveda sem to takoj izkoristila ter na telefon priklicala moškega, ki je bil vesel, da se kdo sploh zanima za jamo in se pripeljal do nje, da mi jo je odprl. Z veseljem sem si ogledala vsak njen kotiček in bila nad posebno svetlo barvo kamnine izredno navdušena. Poleg tega pa je bila jama bistveno toplejša od naših, imela je dobrih petnajst stopinj, kar je v primerjavi z našimi v povprečju sedmimi stopinjami mnogo topleje. Poleg omenjenih športnih aktivnosti pa na Cipru prevladujejo vodni športi kot so surfanje in kajtanje, le da je nama za to zmanjkalo časa.
Naravne lepote otoka ter prijazni domačini so na nama naredili pozitiven vtis. Kljub njihovi lenosti, počasnosti so domačini izredno prijetni. Mnogi pravijo, da se morajo med seboj vsi razumeti, četudi eni živijo na tej, drugi pa na drugi strani meje, a še vedno na istem otoku. Sama sva otok doživela drugače, videla njegovo življenje pod vodo in pod zemljo, za kar pa tipičen domačin reče, da tega najverjetneje niti sam nikoli ne bo doživel.