NLP nad Machu Picchu!

»Južna Amerika je bila za naju enako poletju! Nahrbtnike sva imeli polne kopalk, kratkih majic in ostalih poletnih oblačil. Visoke temperature v deževni dobi nad 2.600 metri nadmorske višine… Prej izjema kot pravilo. Dva puloverja in jakna, ki so se znašli v prtljagi, so prišli še kako prav. V veliko primerih istočasno. Tudi mojo poletno pižamo sta velikokrat zamenjala kar trenirka in pulover. Toliko o tem, če greš na potovanje nepripravljen. Kljub slabim vremenskim napovedim, sva vseeno imeli srečo. Dežja ni bilo veliko, ko se je pokazalo sonce, so se tudi temperature dvignile.«

»Po desetih urah na presenetljivo zelo udobnem avtobusu, ki je imel celo wi-fi, sva prispeli v mesto Medellin. In dobili super hostel. Res prijetno presenečenje, predvsem zato, ker je bilo čisto. V Bogoti sva namreč prvo noč doživeli šok! Po dvajsetih urah v zraku in na letališčih in prvem vprašljivem taksiju, sva samo še padli dol. V kocine. Bljaaaaak, vem! Za piko na i pa je bilo v sobi samo deset stopinj. Ogrevanje? Seveda ne, tako da je že prvi večer zelo prav prišla kombinacija vseh toplih cunj, ki sva jih imeli s seboj. Čez kocine sva dali brisače in upali, da slab začetek res pomeni dober konec. Ko enkrat v grdi mali sobi dobiš še kocine na postelji, si zelo hitro z malim zadovoljen. V Medellinu sva se potem počutile kot v hotelu s 5 zvezdicami.«

»Medellin je mesto, kjer je bilo včasih največ drog. Mesto kot tako sicer ni nič posebnega. Dokler se v hostlu nisva prijavili na free city tour, kjer sva spoznali najbolj zanimivega vodiča v življenju! Če te nekdo lahko pripravi, da v štirih urah ne zamudiš niti enega njegovega stavka, pa res samo kapo dol! V očeh so se mu nabrale solze, ko je govoril o tem, kako nevarno je bilo 10 let nazaj. Ne znam razložiti kakšne občutke sem doživljala zraven … Pripravi te, da te začne zanimati zgodovina države. Da ko prideš domov, dejansko sedeš za računalnik in raziščeš, kaj se je tam dogajalo. On nas je vodil na mesta, kjer naj se turisti ne bi zadrževali. Tako sva šli tudi na kraje, kjer se sami ne bi nikoli sprehajali, saj so bili ljudje zares 'malce drugačni'. Nato smo prišli do cerkve, kjer se je ustavil tudi on in rekel, da za to cerkev pa tudi on ne upa, ne sme. Itak naju je potem najbolj zanimalo kaj za vraga je za tisto cerkvijo. Ker je moj moto: ne rini v težave če res ni nujno potrebno, sva potem misel le opustili.«

»Z drogo nisva imeli nobenega stika, niti nama je ni nihče ponujal. Kar mi je bilo kar malo čudno, ker povsod po svetu ravno meni vedno ponujajo neke prepovedane substance. Šepetajo hašiš in podobno, ko pridejo mimo. In meni, ki sem totalno anti za te zadeve. Tako da sem tudi v Kolumbiji pričakovala kaj podobnega, pa od tega ni bilo nič. Je pa tam tako, da dilerji in policija sodelujejo med seboj. Če ti diler proda drogo, te takoj za naslednjim vogalom ustavi policija. Tako so vsaj rekli Kolumbijci, sami nisva imeli takšnih izkušenj. Ali je varno? Ja, meni se je zdelo varno. A lahko se ti vedno in povsod zgodi, da se znajdeš na nepravem mestu ob nepravem času.«

»Mogoče bi dala en nasvet, ki se ga tudi sama držim. Poslušajte sami sebe, zaupajte svojim občutkom. Ljudje odsvetujejo potovanja, jamrajo, kako je nevarno, a sami nikoli niso bili izven Evrope. Kako mi lahko ti govoriš, kako je v Južni Ameriki, če še nisi bil? In zaradi tega sem šla kar malo prestrašena. Ta zunanji vpliv te lahko omeji, zato poslušajte sebe in si zaupajte. Če imaš slab občutek za neko stvar, je pač ne narediš. Enako velja za ljudi.« 

»Prišli sva čisto brez plana, bili sva v naravi in po mestih. Spoznali sva ogromno ljudi, prav na račun 'neplaniranja'. Da poudarim: To je bilo najboljše potovanje v mojem življenju. Tako dobro se še nisem imela nikoli. Edini plan, ki sva ga imeli, je bil, da se bova imeli noro dobro. Torej, četudi bo dan slab, bova našli svetlo točko, vsak dan. In res, v mesecu in pol sem lahko za vsak dan zapisala vrhunec dneva, ki je polepšal še tako težek dan. Na pot so nama prihajali sami super ljudje. Potovali sva tako, da so nama ljudje, ki sva jih srečali, svetovali, kaj se splača pogledat in kaj ne.«

»V Kolumbiji mi je bil zares všeč Salento. Bili sva pri nekem Evropejcu, ki ima svoj nasad kave. Bilo je zelo zanimivo. Šli sva tudi na treking, kjer sva se seveda izgubili, čeprav naj bi bil edini, kjer naj ne bi potreboval zemljevida, priprav in podobnega. Prišli smo do križišča z dvema tablama in če ne veš, kam moraš … Smo seveda šli v napačno smer, tako da smo dve uri smo hodili kar nekam. Te pa v hostlu na pohod pripravijo tako, da dobiš gumijaste škornje, saj je v deževnem obdobju pač blatno. Tako je, v hribe greš z gumijastimi škornji.

 

Moram omenit tudi majhno mesto Baños v Ekvadorju, za katero sva izvedeli čisto tako, mimogrede, od naključnih sogovornikov. Tukaj sem se počutila tako domače, da če bi morala izbrati kraj, kjer bi se recimo pol leta učila španščino, bi bil to Baños. Odlične restavracije v lasti Evropejcev, saj kar imajo domačini, je za naš evropski okus katastrofa. In zumba! Plešejo stari in mladi, super energija je. V Bañosu je tudi ta gugalnica na dolgih vrvicah in pod njo je prepad. Res je bilo vauuuu! Prav tako je v Ekvadorju obvezno iti na sredino sveta. Centro del mondo. Res super muzej, kjer se na črti 0°00′00″ dogajajo fascinantne stvari…«

»Pričakovala sem, da bo Machu Pichu skomercializiran, a jemlje sapo. Zares neverjeten kraj. Spet sva imeli zares srečo, saj se je nebo razjasnilo ravno, ko sva prišli na vrh. Pred nama se je znašel čudovit razgled na zgodovinsko inkovsko naselbino, obsijano s soncem. Srečali sva tudi starejšega gospoda, ki je razlagal, kako je bilo 20 let nazaj: 'Zgoraj si lahko prespal, gledal zvezde in … videl NLP-je. Ogromno jih je.' Midve gledava, kaj sedaj to? Se heca? Misli resno? Smejal se ni. Nato sva se kasneje dobili z dvema Perujcema in sva se želeli pošaliti o NLP-jih. Onadva pa čisto resno: 'Ja, čisto zares jih je veliko.' Okej ...«

»Ja, vse te tri države so špansko govoreče. Jaz znam osnove, a bi bili brez Tančinega znanja verjetno zgubljeni. Veliko ljudi ne govori angleško, sploh če se gibaš izven turističnih območij. Niti besede angleško. Recimo situacija v Ekvadorju. Vzeli sva celodnevni bus in popoldan prišli v mesto Cuenca. V štirih urah, ki sva jih imeli do naslednjega, nočnega busa, sva želeli videti katedralo z modro kupolo. Prideva tja … Zaprto. Kaj sedaj? Na vsak način sva želeli videti to kupolo, zato sva šli v prvo visoko stavbo, ki sva jo videli, stopili v dvigalo in se zapeljali v 7. nadstropje. Vrata dvigala so se odprla, zagledali sva zgolj rešetke in zvonec. Pozvoniva in vrata se odprejo. Kaj sedaj? Kako razložiti, kaj želiva? Pogovor je izgledal nekako tako: 'Por favor, foto, por favor, cerkev, lahko vidiva, por favor…' V pisarni je bilo okoli 20 ljudi, nihče ni znal besede angleško, a smo se nekako sporazumeli in pustili so naju do okna, kjer sva lahko slikali to kupolo. Res je bila smešna situacija, po moje smo drug drugemu polepšali dan.«

»Ljudje so zares prijazni, sploh v Kolumbiji. Vsi bi ti pomagali, kar je noro. V Ekvadorju so malo bolj zaprti in v Peruju včasih dobiš občutek, da imajo polno rit turistov. Meni je bila Kolumbija noro všeč, saj še ni tako turistična in se res trudijo za vsakega turista posebej. Všeč mi je njihov temperament, energija … in glasba! Kjerkoli sem bila, se vrti salsa, se pleše. Južnoameričani imajo posebno vez z naravo, kar je bila prijetna sprememba v primerjavi z evropskim, materialistično usmerjenim načinom življenja. Na primer v Peruju, stari, mladi … kdorkoli gre na pijačo, najprej pomoči prst v katerokoli pijačo že pije in kapljico strese na tla. Za mati zemljo. To delajo vsi! Najprej mati zemlja, nato šele oni.« 

»Že od nekdaj sem želela potovati. A starši so mi postavili mejo: 'Ko boš stara 18, lahko začneš potovati.' Seveda sem komaj čakala, da dopolnim 18 let in se kmalu po rojstnem dnevu odpravila na obisk na drugi konec Evrope, sama. Mogoče se bo slišalo smešno, a ne znam drugače povedati… Ko potujem, se počutim, da res živim. To je to, takrat sem živa, to je življenje. Seveda pridejo momenti, kot so neskončne avtobusne vožnje, ko bi se človek kar zadavil, a kljub temu… To je ljubezen, ki očitno nikoli ne mine. Še ena stvar, ki jo potovanja dajo je, da stvari nehaš jemati za samoumevne. Res je, da smo vsi vpeti v materializem, a meni to ne sede. Recimo topla voda pod tušem? Pitna voda? To, kar je tukaj v Sloveniji samoumevno, na takšnih potovanjih pač ni. Res rada živim v Sloveniji, ne želim stran, ker se tukaj počutim varno, čisto je, vodo lahko pijem iz pipe, nisem tujka, lahko govorim slovensko … Vem, da trenutna situacija ni rožnata, a se je vedno lepo vrniti domov.«

»Čim prej na pot! Ker si kar naenkrat 30, imaš otroke, redno službo, resno vezo… Ne gre več, ni več takšne svobode. Sedaj sva potovali mesec in pol, moje najdaljše potovanje je bilo za pol leta, a sem prišla po 4ih mesecih domov, ker mi je zmanjkalo denarja… Druga zgodba. Ko spoznavaš ljudi iz celega sveta, te vsi sprašujejo, če res potujeva samo za mesec in pol, ali se nama to sploh splača… Veš, to smo mi, Slovenci. Verjetno nam že budget ne dopušča kaj več. Sicer ljudje potujejo leto, dve, tri. Svet ti da širino, ampak ta backpackerski svet je nekaj drugega. Spoznaš ljudi s celega sveta, dobiš kontakte. Jaz sem bila na ta način v Indiji, v Španiji, na Kitajskem, na indijski poroki v Angliji, tudi v Kolumbiji sva obiskali prijateljico ... Lepo je ponovno srečati ljudi, ki živijo na drugem koncu sveta, za katere si nisi mislil, da jih boš še kdaj videl. Vedno super občutek!«

»Omenim lahko ena lepših situacij v Kolumbiji, na avtobusu iz Medellina v Guatape. Večinoma sva bili na busih edini 'beli', a tokrat sta bila poleg naju še dva malo starejša backpackerja. Sedla sta na tla, saj ni bilo prostora. Ker sta verjetno težje sedela na tleh kot midve, sem jima predlagala zamenjavo. A sta rekla, da ni potrebno. Nato pride na avtobus ata, star kot zemlja. On stoji, nihče se niti ne gane. Jaz vstanem in mu odstopim sedež. Naj omenim še, kako neprijetno je bilo stati sredi avtobusa, saj sem bila, poleg že omenjenih popotnikov in Tanče, edina belka. Oblečena v kratke hlače in kratko majico. Za povrh vsega stari gospod Tanči naroči, naj mi pove, da imam telo grške boginje! Vse, kar je meni šlo po glavi, je bilo, da moram čim prej sesti. Če je on to povedal … ja, vsi ostali so me dobesedno buljili. Zato sem šla na začetek avtobusa in sedla na tla, zraven 'belčkov'. Začnemo se pogovarjati in ju vprašam, od kod sta. Onadva: 'Slovenija'. V tistem trenutku sem bila tako šokirana, da sem v angleščini izustila: 'What!?' Onadva ponovno: 'Sloooveniiiijaaa.' Ne morem verjeti! Vstanem sredi busa: 'Tanča, iz Slovenije sta!' Preostanek poti smo se pogovarjali o vsem možnem. Kasneje smo se srečali še enkrat, na drugem koncu Kolumbije. Skratka ujeli smo se. In ostali smo v kontaktih tudi v Sloveniji.  Na koncu je prišel še stari ata do mene, če me lahko poljubi in seveda sem privolila. Nato je v vsej tej sreči pozabil plačati karto. Spet so se vsi obračali. Tokrat, ker se je voznik za njim na ves glas drl.«