Pika na i letošnjega leta je bilo dopustovanje na prečudovitem hrvaškem otoku, ki se je v mesecu juniju pokazal v vsej svoji naravni lepoti. Arhipelag Lastovo je 14. največji hrvaški otok, sestavljen iz 46 otokov in čeri. Istoimenski glavni otok arhipelaga je velik ca. 47 km2 in je bil glavni cilj našega potepa. V dobrih 6 dneh bivanja na otoku smo spoznali in prehodili dobre ¾ otoka, izkoristili maksimalno svoj prosti čas ter uživali v mirnih zalivčkih v borovih sencah.
Na otoku je redno naseljenih okrog 800 prebivalcev, ki se v večini ukvarjajo z ribolovom, vinogradništvom, turizem pa se šele razvija. Domačini v večjih obalnih mestih – Pasadur, Skrivena Luka, Zaklopatica oddajajo apartmaje in ponujajo turistom v prodajo svoje domače izdelke (olivno olje, rakija, slaniki, domače vino, razne marmelade). Otok je poleg Mljeta najbolj gozdnati hrvaški otok in ta zelena barva je ob našem obisku delovala zelo umirjeno na nas, saj smo vsi uživali v objemu gozdov, po katerih smo se sprehajali ter v zavetju senc, ki so jih nudili stoletni borovci ter druga drevesa. Pozimi na otoku vlada zatišje.
Bil je junijski ponedeljek, ko smo se odpravili na pot do Splita, kjer smo do odhoda trajekta imeli še nekaj prostega časa za sprehod po mestu. Ob odhodu iz luke je trajekt spremljalo veliko število galebov, ki so se sčasoma porazgubili, potniki pa smo nato uživali ob pogledih na otoke, ki smo jih obpluli. Mračilo se je, ko smo se z vmesnim postankom ustavili v Veli luki, v temi pa je trajekt mirno priplul v lastovsko luko Ubli. Ob prihodu na otok nismo videli lepot, ki so nas mamile v svoj objem, smo pa bili navdušeni nad vonjavami mediteranskega grmovja, rož, borovcev in lip ter toplim ozračjem, ki nas je obkrožalo. Vse ostalo smo prepustili dnem, ki so sledili.
V kraju Pasadur je glavni otok z mostičkom povezan s sosednjim otokom Prežba. Z mostičkom sta ločena med sabo zaliva Mali in Vejo Lago, ki je raj za jadralce, saj so večinoma bili vsi privezi že v času našega bivanja zasedeni. Pred vhodom v zaliv je otok Svetega Rafaela, na katerem so še vidni ostanki istoimenske cerkvice. Ta otok smo si plavalci vzeli za svoj vsakodnevni cilj, kar je po prehojenih trasah tudi ugajalo pregretim telesom.
Planinske poti po glavnem otoku kot tudi po otoku Prežba so lepo urejene in dobro markirane. Že prvi dan našega potepa smo se iz Pasadurja odpravili proti zaselku Prehodišće in proti čudoviti plaži Kručica, od tam pa do razglednega vrha Sozanj, ki s svoje nadmorske višine 231 m ponuja razglede vse tja do črnogorskih gora, velebitskih vrhov, pogled na celoten otok in otočke ter nebeško modrino neba in morja. Pot nazaj do Pasadurja nas je vodila mimo cerkvice Svetega Luke, ki je bila zgrajena v 11. stoletju ob tako imenovani Stari poti, ki povezuje največji mesti otoka – Lastovo in Ubli.
Naslednji dan smo se odpravili raziskovati otok Prežba. Že v Jurjevi luki smo naleteli na propadajoče vojaške objekte in cerkvico Svetega Juraja. V času bivše SFRJ je Lastovo tako kot otok Vis bil za turiste zaprt, saj je bilo vse urejeno oziroma podrejeno vojaško-pomorskim potrebam in širom celotnega otoka so bile postavljene baze. Najvišji vrh otoka, 164 m visok Jurjev vrh, ponuja pogled proti ostalim otokom arhipelaga: Mrčara, Vlašnik in Bratin, na sam otok Lastovo in proti celini. Do Pasadurja smo se nato vrnili po drugi, prav tako markirani poti. Ker meni še ni bilo dovolj hoje za ta dan, se nas je trojica odpravila peš do pristanišča Ubli, a nikakor ni veljala pot oziroma cesta, ki je lepo speljana ob morju, ampak smo se do mesta sprehodili čez hrib. Na poti je mrgolelo martinčkov, kuščarjev in pajkov, tako da sem si sama resnično oddahnila, ko smo prišle do Ublija in da vmes nismo naletele še na kakšnega drugega plazilca. Mesto se ponaša z baziliko Svetega Petra, ki je bila postavljena v obdobju med 5. in 6. stoletjem, do našega izhodišča pa smo se nato počasi, lahkotno, vedro in nasmejano sprehodile ob obali, ki ti v tistih treh kilometrih jemlje dih ob pogledih na čudovite zalivčke, otočke in nebeško barvo morja.
O tem, da bomo osvojili najvišji vrh otoka, 417 m visok Hum, nismo dvomili. Na pot smo se podali malo iz kraja Ubli – Vino polje, po markirani poti, ki se malce višje odcepi levo proti Lastovu, mi smo pa nadaljevali proti vrhu. Kot vsak osvojen vrh, nas je tudi ta fasciniral s svojim razgledom, ki je segel vse tja do Palagruže, Mljeta, Pelješaca, Korčule, Visa,… Pot do vrha je lepo speljana, ob poti se na nekaterih mestih prav lepo vidi mesto Lastovo. Na samem vrhu je postavljen kamen, ki obeležuje najvišji vrh, zraven njega pa stoji cerkvica Svetega Juraja. Ob poti sestopa smo zaobšli še dva vrhova – Veji greben (416 m) in Pleševo brdo (415 m), ustavili smo se pa na slikoviti razgledni ploščadi, kjer pristajajo helikopterji in od koder se je prelepo videla Skrivena Luka z rtom Struga, ki je bil naš cilj prihodnjega dne.
Za izhodišče poti do Skrivene Luke in svetilnika Struga smo si izbrali markirano pot, ki je speljana malo iz samega mesta Lastova. Pot je bila nekaj časa lepo tlakovana, obdajali so nas vinogradi, urejena polja, oljčni nasadi ter zanimive skalnate tvorbe. Ob prihodu v Skriveno Luko smo se sprehodili do svetilnika Struge, ki je eden od treh najstarejših svetilnikov na Jadranu, zgrajen leta 1839.
Zadnji dan našega bivanja na otoku smo namenili raziskovanju samega glavnega mesta in obisk zaliva Zaklopatice. Mesto leži v notranjosti, na severnem delu otoka. Ob sprehodu skozi mesto po slikovitih kamnitih uličicah smo videli čudovite stare družinske hiške iz obdobja 15. - 16. stoletja, ki so okrašene z znamenitimi lastovskimi dimniki, imenovanimi »fumari«. So neobičajni, zanimivih, različnih videzov in visoki. Nad mestom se dviga Kaštel na hribu Glavica, ki danes služi kot meteorološka postaja in s katere se ponuja božanski pogled na otok. Nato pa še spust do zaliva Zaklopatica, ki je mene osebno bolj fasciniral, ko sem ga opazovala in občudovala z osvojenih vrhov. Enako bom trdila za Skriveno Luko, a to je prepuščeno subjektivnim presojam.
Zadnji dan, zadnji jutranji skok v osvežujoče, mirno morje in plavanje do otoka Svetega Rafaela, zadnji sprehod do pristanišča. Vkrcanje. Cmok v grlu. Tišina, mirnost otoka, pomirjajoče barve ostajajo za nami. Čez nekaj ur – spet v realnosti. Čarobnost otoka bo zagotovo ostala v vsakem izmed udeležencev, ki nam ga je vodnik Renato skušal približati na najbolj pristen način.
