Že kar nekaj časa je v Sloveniji vedno bolje poskrbljeno za vse adrenalinske navdušence. Plezanju, raftingu, zmajarstvu, gorskemu kolesarjenju in še čem so se pridružile številne nove atrakcije, ki v naravnem okolju poskrbijo za nepozabna doživetja. Sama že od nekdaj nisem navdušena nad višino in prepadi, a zadnje čase sem se, kljub prvotnemu strahu, navdušila nad adrenalinskimi parki, ki so urejeni v krošnjah dreves. Slovenija je za tovrstno rekreacijo pravi raj in ni čudno, da se je mogoče zabavati v več kot desetih tovrstnih adrenalinskih središčih.
Nazadnje sem obiskala
Pustolovski park – GEOSS. Zanj sem se navdušila po
spletnem ogledu res dolgih spustov po jeklenici, ki so moj najljubši del spoznavanja adrenalinskih parkov. Park je urejen v samem središču Slovenije. Nahaja se namreč na robu vasi Spodnja Slivna, v kateri je bilo izmerjeno geometrično središče Slovenije in je danes označeno s spomenikom in simboli slovenstva. Priznam, čeprav sem doma na tem koncu Slovenije, me je presenetila slikovita, redko poseljena, gričevnata pokrajina, ki se skriva le nekaj kilometrov stran od prometnejših cest. S štajerske avtoceste smo zavili v Krtini in preko Moravč v dobre pol ure prispeli do vasice. Parka ni bilo težko najti, saj je pot dobro označena. Malo so nas zmedle le krave, ki so jih gnali na pašo. Zaradi varnosti so namreč z vrvjo zaprli cesto, ki preko kmečkega dvorišča vodi do pustolovskega parka. Pričakovanja so bila skoraj izpolnjena že ob prvih pogledih na različne ovire, ki sem jih opazovala na različnih višinah med debli visokih dreves. Za ogrevanje so, tako kot je običajno v adrenalinskih parkih, poskrbeli inštruktorji. Ti te seznanijo z osnovnimi pravili uporabe parka in predvsem z varnostnimi napotki. Da ne ostane vse le pri teoriji, sledi še praktični preizkus opreme na nizko napetih vrveh, kjer (skoraj) ni nevarnosti, da bi se poškodovali. Osnovno opremo predstavljajo plezalni pas, karabini (vponke) in škripec. Pokazati smo morali, da poznamo varno pripenjanje, kar pomeni, da moraš biti vedno pripet s karabinom vsaj na eno varovalno jekleno vrv. Potem pa je šlo zares! Na voljo smo imeli pet različno zahtevnih poti, ki so urejene na višini od enega do enajstih metrov. Izpustila sem najlažji poligon, ki je namenjen začetnikom, saj se z njim lahko spopadejo že štiriletni otroci. Zelena proga, ki pomeni naslednjo stopnjo, je speljana višje in vsebuje kar nekaj zahtevnejših elementov. Potem pa so si sledile še modra, rdeča in nazadnje najtežja, oranžna. Ovire na prvih progah sem preplezala brez posebnih težav. Še največ truda so zahtevale vrvi, obešene v zanke, s pomočjo katerih je bilo potrebno premagati razdaljo med dvema drevesoma. Podoben izziv je predstavljala tudi ovira, narejena iz visečih pnevmatik. Prehodi preko različnih visečih brvi so bili lažji, za malo sprostitve in veliko užitka pa so poskrbeli krajši spusti po jeklenici. Te opraviš s pomočjo posebnega škripca, na katerega se pripneš in že lahko uživaš v pravcatem poletu skozi krošnje dreves … Proge lahko premaguješ samostojno. Na najtežji te s tal spremlja inštruktor, ki ti po potrebi pomaga z nasveti. Zahtevne, zibajoče se, ovire sem uspešno premagala, najbolj pa me je navdušila velikanska gugalnica: dolga viseča vrv s pomočjo katere se zazibaš in premagaš razdaljo med drevesi kot Tarzan …
Zadovoljna, da mi je kar hitro uspelo opraviti z vsemi ovirami, sem komaj čakala še na zadnji preizkus: spust po najdaljših jeklenicah. Povzpeli smo se na rob jase, kjer nas je čakala lesena ploščad. Na prvi pogled izziv ni bil videti nič posebnega, a ko sem ugotovila, kako daleč je napeta jeklena vrv, sem komaj čakala na spust. Postopek je bil enak kot na pri manjših spustih – namestila sem škripec in se pripela z dvema karabinoma in že sem se lahko spustila. Spust nad travnikom je postajal vedno hitrejši – ko sem zdrsela skozi krošnje nekaj dreves, je bil občutek podoben letenju. Fantastično! Potem je sledil še malo krajši spust in na koncu najkrajši, dolg le 35 m, ki me je privedel nazaj na trdna tla. Spusta po pletenici sta med najdaljšimi v Sloveniji, saj je prvi dolg 390 m, drugi pa kar 490 m! Skupaj s tretjim delom po zraku premagaš skoraj cel kilometer – 915 m.
Obisk pustolovskega parka je bila odlična ideja za preživetje popolnega dne, tudi s pomočjo ravno pravšnje mere adrenalina. Vsekakor priporočam vsakomur, ki želi na zabaven način preizkusiti svoje gibalne spretnosti, vzdrževanje ravnotežja in premagovanje strahu pred višino!
Žal nam je zmanjkalo volje in časa za obisk okoliških zanimivosti, ki jih ni malo: kakšna dva kilometra višje stoji Dom na Slivni, nekaj kilometrov nižje pa največji kraj tega območja, Vače. Na robu Vač si lahko ogledate fosilne ostanke nekdanje morske obale, v bližnji vasi Klenik pa lahko občudujete povečano kopijo vaške situle. Original vedra za pijačo iz 6. stoletja hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani.
