Kavkaz - Armenija in Gruzija – 1. del

Glede na to, da ima Tbilisi bistveno več povezav, kot Erevan, je racionalno poleteti v Gruzijo, še posebej sedaj, ko so začeli v Gruzijo leteti tudi nizko cenovni prevozniki, ki sicer letijo v Kutiasi, ki je med Tbilisijem in Črnim morjem.

 

Prvi vtis ob pristanku na tbilisijskem letališču je bil več, kot pozitiven, saj so obmejne formalnosti dejansko res formalnosti, ki trajajo vsega kakšno minuto. Zaradi nadaljevanja poti proti Armeniji je sledil prevzem vozila kar na letališču in tukaj moram pohvaliti lokalno agencijo geo-rent-a-car, ki ima zelo sprejemljive cene, a vozila v relativno slabem stanju, kar je na prvi pogled neprijetno, a ob stanju cest in načinu vožnje, postajaš vse srečnejši, da imaš staro terensko vozilo, na katerem je že toliko prask, da se nihče ne bo razburjal zaradi ene ali dveh novih. V kolikor želite z gruzijskim vozilom v Armenijo, so potrebni posebni dokumenti, zato se rezervacije lotite čim prej, saj priprava teh dokumentov traja kak teden.

 

Od letališča do gruzijsko armenske meje je kakšna ura vožnje in po opravljenih formalnostih na izhodu iz Gruzije vstopimo v Armenijo.

 

Armenija je mistična država med Azerbajdžanom, Gruzijo, Turčijo in Iranom in je država, kamor je krščanstvo prodrlo najprej. Armenija nima, čeprav je ukleščena med Kaspijsko jezero, dostopa do obale, obdana pa je z državami, s katerimi nima najbolj prijateljskih odnosov. Z Azerbajdžanom je še zmerom tehnično v vojni zaradi Karabaha (premirje je bilo podpisano leta 2008), Turčija pa je izvedla dva pokola Armencev in sicer leta 1894 in leta 1915, za katera se še do danes ni dostojno opravičila. Tako je v Armenijo možno stopiti samo iz Gruzije ali Irana. 

 

 

Navkljub opisanem položaju je Armenija, država s tremi milijoni prebivalcev na 30.000 km2 gostoljubna država z vrhunsko kuhinjo in še boljšim konjakom, ki ga je na mirovni konferenci na Jalti spoznal tudi Winston Churchill in od takrat prisegal nanj, kot na najboljši konjak sploh. Armenija je tudi dežela gostoljubnih in prijaznih ljudi, mističnih samostanov, naravnih lepot in simpatičnih mest, ki vsako zase priča o dolgoletni zgodovini.

 

Erevan, 1,2 milijonska prestolnica Armenije, leži na nadmorski višini med 865 in 1390 metrov, kar je v poletni vročini še kako pomemben podatek. Erevan je mesto, ki sicer dolgo spi, a zvečer se zlahka ne utrudi. Starega Erevana skoraj ni več, saj je Erevan doživel več rušilnih potresov v svoji zgodovini. Leta 1679 je bil Erevan porušen do tal, temu so sledili še številni nadaljnji rušilni potresi. Navkljub temu, da Erevan nima zgodovinskega jedra, s svojimi novejšimi stavbami vzbuja pozornost. Najbolj pompozne so kaskade, v hrib grajena stavba s stopnicami na površini in razstavnimi prostori z notranje strani. Poleg kaskad pa si je vredno vzeti nekaj časa za posedanje ob vodometih, ki v različnih barvah plešejo v ritmu glasbe. Daleč največja znamenitost Erevana pa je njegov konjak. Konjak proizvajajo kar v dveh velikih destilarnah, ki sta nastali iz ene po letih. Obe nosita v imenu Ararat, vendar originalna, kjer se je vse skupaj začelo nosi še ime Noy, a konjak po imenu Ararat polni druga tovarna , ki se je razvila iz obrata, kamor je bila prestavljena proizvodnja konjaka, a o konjaku nekoliko kasneje. 

 

Erevan, tako kot vsa Armenija, slovi po odlični kuhinji in prav enostavno je najti restavracijo z odlično armensko hrano. Tudi domača vina so izvrstna in zato je Armenija odlična izbira za ljubitelje dobre kulinarike.

 

Vagharshapat oziroma Echmiadzin je največje mesto v provinci Armavir in slovi po najstarejši cerkvi v Armeniji in tretji najstarejši na svetu. Samo mesto šteje okrog 60.000 prebivalcev in je četrto največje v Armeniji. Mesto je vredno postanka za ogled samostanskega kompleksa, kjer se tudi nahaja katedrala svetega Etchmiadzina zgrajena med letoma 301 in 303 ter dograjena leta 480, 618 in 1658. V kompleksu se nahaja tudi restavracija v nekdanji meniški menzi, tiskarna, semenišče… Do mesta lahko iz Erevana pridemo zelo poceni z javnim prevozom in sicer s popularnimi »maršrutkami« oziroma minibusi ali maxikombiji, kakorkoli jih že imenujemo. 

 

 

Jezero Sevan je največje armensko jezero, ki leži na višini 1.900 metrov nad morjem (v zadnjih 80 letih je upadlo za kar 16 metrov) s površino 1.360 km2 in 200 kilometri obale. Jezero Sevan pa ni zgolj izletniška točka, 60 kilometrov od Erevana, ampak ima tudi zgodovinski pomen, saj se na polotoku nahaja samostan Sevanavank, ki je bil ustanovljen v 9. stoletju. Še posebej v poletni vročini priporočam obisk jezera Sevan, ki bo prijetna osvežitev. Tudi tja lahko pridemo zelo poceni iz Erevana z že omenjenimi »maršrutkami«.

 

Gyumri je mesto oddaljeno le nekaj kilometrov od turške (sicer zaprte) meje in nekaj deset kilometrov od gruzijske meje. Po rušilnem potresu leta 1988, katerega posledice se vidijo še danes, je mesto dobilo novo preobleko. Mesto je zanimivo za enodnevni obisk, saj je iz Erevana oddaljeno le dobrih 100 kilometrov in ga je smiselno obiskati v kombinaciji z Vagharshapatom, saj je obisk obeh možen v enem dnevu. Mesto je poleg svoje zgodovine tudi pomembno oporišče ruske vojske, ki ima še danes v Gyurmiju svojo 102. vojaško bazo, kjer je del ruskih transkavkaških sil.

 

 

Armenski konjak je britanski premier Sir Winston Churchill prvič okusil na mirovni konferenci na Jalti februarja 1945 in je nanj od takrat dalje prisegal. Sovjetski voditelj Stalin ga je od takrat zalagal z armenskim konjakom in prav konjak je rešil vrhunskega strokovnjaka za pripravo konjaka. Churchill je pri eni izmed pošiljk konjaka pripomnil Stalinu, da okus ni več takšen, kot je bil nekoč in izkazalo se je, da je bil strokovnjak iz Erevana deportiran v gulag v Sibirijo, od koder ga je rešil prav Churchillov prefinjen okus. Stalinu namreč ni preostalo drugega, kot da ga iz Sibirije vrne v Erevan, kjer je skrbel za pripravo konjaka. 

 

Armenski konjak lahko ob ogledu proizvodnje poskusimo tako v tovarni »Ararat«, kamor so iz skupne tovarne preselili proizvodnjo konjaka, kot v tovarni »Noy Ararat«, ki je nastala na starem obratu, ki se nahaja v nekdanji perzijski trdnjavi iz 16. Stoletja. Le-ta je bila v rušilnem potresu leta 1858 zravnana z zemljo in leta 1877 se je začela proizvodnja vina, ki jo je kasneje prevzel Shustov, vodilni ruski proizvajalec alkoholnih pijač. Glavni preobrat v proizvodnji konjaka se je zgodil po razstavi leta 1902 v Parizu, ko je bilo armenskemu brendiju dovoljeno uporabljati ime Konjak. Zaradi izjemne kakovosti je že leta 1912 postal glavni dobavitelj ruskemu carskemu dvoru in še danes je Noy Ararat ekskluzivni dobavitelj konjaka za Kremelj. Tovarna je bila opuščena po razpadu Sovjetske zveze, a ponovno zaživela leta 2002 in od takrat si lahko vso zgodovino za tovarniškimi zidovi obiskovalci Erevana tudi ogledajo. Seveda priporočam obisk obeh tovarn, a če se želite odločiti le za eno, svetujem obisk tovarne »Noy Ararat«, saj lahko poleg proizvodnje spoznate tudi bogato zgodovino, ki jo tudi okusite, saj vsakemu obiskovalcu ponudijo tudi požirek vina iz leta 1924, ki je vrhunsko negovano in ima prav poseben žlahten okus.

 

V Erevanu sta kar dva Youth Hostla, ki sta del mednarodne verige IYHF oziroma Hostelling International, kjer boste za prenočišče z zajtrkom odšteli slabih 6 evrov v več-posteljni sobi, za dvoposteljno sobo pa boste odšteli nekaj manj kot 30 evrov za dve osebi. Oba najdete na spletni strani www.youth-hostel.si ali www.hihostels.com. 

Zaradi pomanjkanja nizko cenovnih letalskih prevoznikov je obisk Armenije najugodnejši z leti do Gruzije, saj so leti do Erevana lahko tudi do nekajkrat dražji, kot do Gruzije. Med prestolnicama Tbilisi in Erevan je tako železniška kot avtobusna povezava, oboje po sprejemljivih cenah. 

 

Od januarja 2013 dalje viza za državljane EU in Schengenskega območja za obisk Armenije ni več potrebna.