Kratek solo potep po Islandiji

Zakaj sem šla na Islandijo? Zaradi izjemne priložnosti in poceni kart, ki sem jih dobila iz Rige. Povratna vozovnica na koncu novembra s ponudnikom Wizzair me je oklestila samo za 50 eurov. V bistvu za enako ceno odšteješ prevoz iz letališča do Reykjavika.

Prispela sem v poznih večernih urah na enega najhladnejših dni. V bistvu je Islandija zaradi lege precej manj hladna kot se nam je lahko zdelo, ljudi je pri -8 stopinjah tam kar malo zeblo in pripomnili so, da ‘’je danes pa res kar mrzlo’’.
Ko sem se prvič odpravila v mesto, me je najprej presenetila izbira restavracij in njihove cene. Presenečenje je bilo kar neprijetno, saj tam ni ravno tisti majhnih, poceni fast-food kioskov, že leta in leta več ni McDonaldsa, Burger Kinga in podobnih verig; dobiš pa lahko Subway sendvič. Za 15 eurov.

Reykjavik je sicer prestolnica, največje mesto z daleč največ populacije na Islandiji. Vendar nihče ne gre na Islandijo z namenom uživanja mestnega življenja. Božične dekoracije so le še dodale čarobnost nizkim barvitim hiškam, ki so predstavljale dom raznim trgovinam, restavracijam in drugim zadevam velikih mest. Raznoliko in živo predbožično vzdušje je napravilo sprehod na vse strani mesta zelo sproščujoče!

Priznam, moja šibkost so ”hipsterski” bari, lepo dekorirani in z liberalnim vzdušjem – natanko takšen je bil prvi, ki mi je padel v oko, ko sem prispela v center – Café Babalú. Zato sem shranila lokacijo in se vrnila tja po ogledu majhnega, a ljubkega in barvitega mesta, nastanjenega nekoliko v klanec. Še nikdar v življenju si nisem privoščila torte za 9 eurov! (in to je povprečna cena sladice tam), 4 eure za kapučino sicer že. Torta je bila izjemno dobra, upam si trditi, da ena najboljših tort v življenju. Pa sem zelo kritična do sirovih tort!

Poslednji plan dneva je bil obisk HI hostla Loft Reykjavik in njihovih EVS prostovoljcev, ki prav tako delajo za našo organizacijo. Stefan iz Črne gore in Fanny iz Francije sta me prijazno sprejela v, po mojem mnenju, enega najlepših hostlov, kar sem jih imela možnost spoznati (in teh je veliko) – Loft Reykjavik. Ogromen zatemnjen skupni prostor v 4. nadstropju zgradbe, poln kavčev in sproščenih ljudi, ki so imeli tudi možnost naročiti pivo ob dolgem šanku, je dajal vtis zelo urejenega alternativnega bara. Saj veste. Moja šibkost. Povrhu tega je tam bil še manjši oder in filmsko platno, oboje deležno pogostih in zanimivih dogodkov – nedeljska brezplačna joga, predvajanje RuPaul’s Drag Race showa ob sredah, delavnice, filmski večeri, koncerti. Res vibrantno in zanimivo.

Kar težko sem spala, tako zelo sem se veselila izleta ”Golden circle” izlet, katerega ponujajo turistične agencije – torej najlepše stvari v okolici Reykjavika, ki jih lahko vidiš v enem dnevu.

Golden circle izlet

Težko vam opišem občutek, ko sem sedla na mini bus po pozivu vodičke iz turistične agencije Reykjavik sightseeing, ki me je prišla osebno iskat. Ne le, da je celotna agencija napravila izjemno dober vtis name že s tem, da je pobirala in odlagala stranke po naročilu oz. pred hoteli in hostli širom mesta, tudi islandska vodička je bila kljub trdni temi okrog devete ure zjutraj zelo dobre volje in dajala je vtis sproščenosti. Ne le to, vsak turist je imel na voljo polnilec za telefon, wi-fi in tablico, ki nam je nanizala perfektno kvantiteto in kvaliteto informacij.

Čas odhoda sem skrbno planirala in spraševala sem se, ali je res bila najboljša ideja izbrati odhod ob devetih. Izkazalo se je, da je bila celo popolna. Islandija ima namreč v tem času le približno pet ur dnevne svetlobe. Sicer smo prvo uro opazovali pokrajino v temi ali poltemi, a ob prihodu na prvo postajo – Pingellir national park, kjer se stikata ameriška in evrazijska tektonska plošča, nas je pričakal najlepši sončni vzhod, kar sem jih videla v življenju. Trajal je eno uro in dvigal se je nad prekrasno zasneženo pokrajino in največjim jezerom v Islandiji. Po očaranem občudovanju smo se odpravili navzdol in poslušali modrost vodičke o zgodovinskem pomenu tega kraja. V glavnem, na moje presenečenje je ta lokacija ena izmed pokrajin, uporabljenih za snemanje Igre prestolov. Tako slika kot serija vam težko opiše veličastnost narave tam.

Agencija nas je vodila na islandsko kmetijo, kjer proizvajajo veliko različnih mlečnih izdelkov, vključujoč domači sladoled. Tukaj smo božali krave in prvič sem poskusila sladoled z okusom slane karamele. Odkrila sem torej novo ljubezen – boljšega sladoleda v zadnjem času ne pomnim!

Stranska točka izleta, ki me je izjemno prijetno presenetila, je bil ogled in interakcija z islandskimi konji, edino sorto konjev na otoku, glede katere obstajajo zelo stroga pravila in regulacije. Žival je bolj na čokati, trpežni, močni in vzdržljivi strani, a hkrati neverjetno ljubka in … kosmata. Fascinirana sem bila nad njenim prijetnim puhastim kožuhom! Islandski konji so imeli izjemno pomembno vlogo v zgodovini tako za transport kot za prehrano. Njihova ''čistokrvna linija'' se širi daleč v zgodovino.

Naslednja postaja je bil gejzir Strokkur. Bilo je očitno, da je to eden tistih zelo turistično obiskanih mest, saj se je ljudi v tistem mrazu, ki reže do kosti, kar trlo in težko si predstavljam, kakšna gneča mora tam biti šele poleti. To ni niti slučajno bila moja prva skrb, saj so pogledi tako krasni, da se ne ubadaš aktivno z mislijo na zmrzujoče prste. V glavnem je to aktivni gejzir, ki izbruhne vsakih nekaj minut med 2 in 20 metrov v višino.
Pazite le, da se ne dotikate vode, ki ima podobno temperaturo kot voda, v katero namočite čajno vrečko.

Sledil je postanek na slapu Gullfoss, ki je preprosto fascinanten, ogromen (32 m globine in na dveh ”nadstropjih”) – še mavrica se nam je prikazala! Ob tem sem pomislila, da imam res izjemno srečo z vremenom in napol zmrznjeni prsti so se komajda občutili pod slojem sreče in navdušenja. Ostajam kljub temu radovedna, kakšen je pogled na slap poleti, zato je poletna Islandija še vedno na seznamu.

Ogledali smo si tudi slap, katerega ime v prevodu pomeni ”konjska dlaka”; bila sem ena redkih ljudi, ki se jim je sploh ljubilo zapustiti udobje kombija, saj so vsi ljudje v avtobusu bili starejši od mene in najverjetneje tudi temu primerno utrujeni od poti.

Celoten izlet je trajal slabih 8 ur in ponovno sem bila odložena pred hostlom v popolni temi. Imela sem res neponovljiv dan, saj so scene narave bile tako presunljive, da je na neki točki preprosto težko verjeti, da nekaj takšnega lahko obstaja že milijone let na našem planetu.

Cena izleta Golden circle? Okoli 57 eurov. Vredno vsakega centa. Zato vam toplo priporočam, če potujete sami in/ali nimate najetega avtomobila – to je izlet, ki ga morate opraviti, ne glede na sezono!

Sledite naslednjemu članku o Islandiji, kjer vam bom dala nekaj praktičnih nasvetov.