Argentina in njeni ljudje

Vpogled v življenja Argentincev

Argentinci so znani po svoji vpletenosti v politiko. Do neke mere so v to prisiljeni, saj zakon državljane Argentine zavezuje h glasovanju na vseh volitvah. Vendar pa se domačini udejstvujejo v politični aktivnosti, ki presega tisto, kar zahteva zakon. Če so stene ameriških univerz polepljene z letaki, ki oglašujejo prireditve, klube, bratovščine in delavnice, so tiste na argentinskih visokošolskih ustanovah polne politične propagande. Mladi so velikokrat člani političnih strank in univerzitetno okolje uporabljajo za širjenje svojih prepričanj. Protesti proti vladi in političnemu sistemu so prav tako pogosti. V Buenos Airesu, glavnem mestu Argentine, običajno potekajo na Plazi de Mayo, osrednjem trgu, kjer je tudi sedež predsedstva, imenovan Casa Rosada. Eden izmed najbolj znanih (čeprav nenasilnih) protestov je zbiranje »babic Plaze de Mayo«, ki zborujejo v spomin na stotine otrok, ki so bili v času zadnje argentinske diktatorske vladavine (1976–1983) ugrabljeni svojim biološkim staršem in vzgojeni v družinah podpornicah diktature. Eden od ciljev »babic« je pomagati tem otrokom, ki so zdaj že odrasli, najti svoje biološke starše. Drug pogost vzrok protesta v Argentini pa je splav. Ženske že desetletja zahtevajo svoje osnovne pravice, ki jih državni organi še vedno zavračajo.

Poleg politike je skoraj vsak Argentinec vpleten v nogomet ali fútbol, kot ga imenujejo sami. Dva glavna tekmeca v Buenos Airesu sta Boca (kjer so trenirali tudi znani igralci kot sta Messi in Maradona) in Club Atlético River Plate. Porteñjci, kot so znani prebivalci Buenos Airesa, se identificirajo z enim ali drugim, a biti oboževalec enega je obvezno. V lokalnem dialektu španščine obstajajo izrazi kot so "Soy de Boca" ali "Soy de River", ki so namenjeni izključno izražanju pripadnosti enemu od klubov. Če se odločite za gledanje tekme argentinskega nogometa, bodite previdni: ognjemeti, petarde in fizično nasilje med navijači so v preteklosti že poškodovali ali celo ubili kar nekaj gledalcev.

Ne le v politiki in nogometu, Argentinci so družabni tudi v prostem času in radi hodijo zvečer ven. Zabave se v Argentini začnejo (in končajo) zelo pozno. Kot prvo, večerja ni nikoli na mizi pred pol deseto ali deseto zvečer. Po tem se mladi običajno zberejo pri nekom doma za nekaj rund »pred-pitja«, preden se odpravijo v klube ne prej kot ob dveh ali treh zjutraj. Neverjetno je, da ostanejo zunaj do zgodnjih jutranjih ur, ko nov dan začnejo s kavo in kakšno »facturo« in se takoj po tem odpravijo na delo ali na predavanja!

Argentinska mladina gre običajno ven s svojimi prijatelji ali partnerji. Zanimiv argentinski izum, povezan z zmenkarijami, je tako imenovani »telo«. Večina mladih v Argentini živi pri svojih starših, zato svojih partnerjev ne morejo enostavno pripeljati v svoj dom. Namesto tega pari odidejo v »telo«, nekakšen hotel, ki ljubimcem zagotavlja zasebnost. Kakovost tovrstnih »telov« variira, cena pa se obračuna na uro. Študenti se odločijo za cenejša gnezdeca, bogatejši pa za najbolj luksuzna. "Telo" nikakor ni rezerviran samo za študente, ki živijo v hiši svojih staršev.

Argentinci so zelo odprti do tujcev in le peščica španskih besed ter iskrena želja po interakciji bosta turistu odprla veliko vrat. Medtem ko Argentina obiskovalcem ponuja nešteto karizmatičnih ljudi, okusno hrano, zanimive pokrajine in bogato kulturno tradicijo, obstaja nekaj stereotipov, na katere moramo biti pozorni. Večina Argentincev na primer le bežno pozna ples tango in vendarle je to na Zahodu eden od najbolj propagiranih aspektov argentinske kulture. Če vas restavracija pred svojim vhodom poskuša pritegniti s plesalcema tanga v profesionalnih oblekah, se ji v velikem loku izognite – zelo verjetno je predraga za to, kar ponuja in je v prvi vrsti namenjena turistom. Malo tujcev ve, da profesionalnost plesalca tanga najbolje predstavljajo njegovi čevlji. Profesionalci nosijo visoko kakovostno obutev, ki se prodaja v specializiranih trgovinah.

Če obstaja le ena stvar, kar se tiče potovanja po domovini, ki jo Argentinci še kako dobro poznajo, mora to biti zavedanje, da so razdalje med mesti in provincami ogromne, zato je komfort na javnih prevoznih sredstvih še kako pomemben. Avtobusne družbe ponujajo izjemno udobne dvonadstropne avtobuse za dolge razdalje, ki so v primerjavi z neudobno notranjostjo evropskih ali severnoameriških avtobusov naravnost luksuzni. Naslonjala sedežev se nagibajo nazaj na skoraj 180 stopinj, na voljo je dodatna opora za noge in sedeži so tako široki, da so v eni vrsti le trije namesto običajnih štirih. Na avtobusu so stranišča, prav tako pa postrežejo tudi topel obrok. Po mojih izkušnjah je bilo na ta način še 18-urno potovanje iz Buenos Airesa v Cataratas de Iguazú prijetno. Toda za potovanje v takšnem udobju obvezno rezervirajte avtobus »cama« (postelja).

Čeprav Argentinci niso posebej priljubljeni med ostalimi latinskoameriškimi narodi, ki jim radi očitajo, da se imajo za preveč zahodnjaške, so bile moje izkušnje v Argentini izjemno prijetne. Ljudje so me toplo sprejeli, bili so radovedni, od kod sem prišla in kaj počnem v Buenos Airesu, na ulici so mi bili zmeraj v pomoč. Bivanje z lokalno družino, večerje v družinskem krogu in sproščeno klepetanje so tudi v meni vzbudili nekaj argentinske strasti!