Washington – 1. del

 

Povsem nenačrtovano smo pristale na potovanju po državi Washington dve babici in jaz. Z mojo babico imava za seboj že mnogo potovanj. Fantova babica vedno z velikim zadovoljstvom gleda fotografije iz potovanj, nakar pa se je iz šale kar malce razjezila, da ima tega dovolj in da želi zraven. Sledilo je moje vprašanje, kam bi želela odpotovati. In dejala je, da v Kanado. Brez oklevanja smo kupile letalske karte ter se podale na pot. Po prepotovanih dveh teritorijih Kanade, nam je ostalo še nekaj časa in tako smo obiskale še Washington. 

 

 

Da je najboljša opcija potovanje z avtomobilom, je ponovno dokazalo tokratno potovanje. Avtomobil je možno najeti na različnih mestih, od letališča, centrov večjih mest itd. Cene pa so povsem normalne in v primerjavi z Evropskimi še bistveno nižje. Za najem večjega avtomobila ali terenskega vozila se za cca dva tedna odšteje okoli 500€. Sama pa največkrat naredim predhodno rezervacijo preko www.alamo.com. Tudi tokrat sem imela urejeno rezervacijo, a ko smo na letališču zagledale vse te ameriške avtomobile, smo se kmalu odločile, da najamemo večjega, boljšega, da bosta lahko babici kar se da udobno potovali. Potovanje z avtomobilom zame vedno predstavlja svobodo, saj se lahko odpeljem, kamor želim, kadarkoli želim, v njem lahko za silo tudi prespim in se ustavim kadarkoli in kjerkoli. 

 

 

Največje presenečenje smo doživele ravno na meji med Kanado in ZDA, ki smo jo prečkale v poznem večeru. Seveda je zunaj bila že trda tema, ko smo se z avtomobilom pripeljale po dolgi, na videz neskončno ravni cesti do majhnega mejnega prehoda. Mejni prehod z leseno hišico je izgledal kot iz kakšnega ameriškega filma. Zunaj je pihljal hladen veter, v leseni hišici gorela slabotna lučka, nikjer ni bilo nikogar, nakar je po nekaj časa izstopil policist z čepico na glavi. Ko je zagledal nas tri ter po dokumentih takoj ugotovil, da smo tujke, nam je precej hladno dejal, da naj avtomobil parkiramo in pridemo v to majhno hišico. Nobena izmed nas ni vedela zakaj, a kar kmalu smo se znašle kot na nekakšnem zaslišanju. Sedele smo ena poleg druge na neudobnih lesenih stolih, nasproti nas pa je stal policist, še vedno precej resen. Medtem, ko si je ogledoval naše dokumente ter nekaj preverjal na računalniku, smo mi radovedno opazovale leseno hišico od znotraj. Zelo preprosta, lesena hišica, z nekaj nagačenimi divjimi živalmi, je delovala prijetno. Po nekaj minutah brskanja po računalniku in naših potnih listih, je le spregovoril. Prvo vprašanje je bilo vezano na našo kombinacijo, saj mu ni bilo jasno, da potuje dekle z dvema babicama naokoli. Ko sem mu razložila našo povezano nikakor ni razumel, zakaj mojega fanta ni poleg. Četudi sem mu obrazložila, da je službeno zadržan, tega ni povsem razumel. Kot da bi nekako obupal nad nami, se je na koncu le nasmehnil ter nam zaželel lepo potovanje. Lepo potovanje se je začelo tudi s to enkratno izkušnjo že na mejnem prehodu. Podobno dogodivščino smo doživele ob povratku iz ZDA nazaj v Kanado, kjer je zaradi nas na mejnem prehodu nastal precejšen zastoj …

 

Vedno sem si želela videti zahodni del Združenih držav Amerike, na kar so najverjetneje vplivali vestern filmi, ki sem jih že kot otrok oboževala. Ker država Washington leži na skrajnem zahodno severnem delu ZDA, sem jo vsekakor želela videti. Država se stika s Tihim oceanom, kjer je mnogo otokov. Na obali se nahaja tudi največje mesto Seattle ter glavno mesto Olympia. V tem predelu je znan tudi nacionalni park Olympic National Park. Vse smo ljubiteljice neokrnjene narave, zato smo se iz Seattla podale južneje na ogled znanega parka. Ob velikem pričakovanju nas je razočaralo slabo vreme, četudi je v poznem poletju ta precej redek. Kljub slabemu vremenu smo se naužile neokrnjene narave ob sprehodu po gozdu polnem gromozanskih ceder. Za obiskovalce so lepo urejene sprehajalne poti po gozdu, kjer se da v spremstvu dežnika sprehajati tudi v deževnem vremenu. Naokoli je v lepem vremenu moč videti visoke hribe, ki jih me zaradi slabega vremena žal nismo videle. Sicer nekoliko razočarane nad slabim vremenom smo nadaljevale svoje potovanje nazaj proti severu. Sicer pa so v državi še mnogi čudoviti parki, ki so vredni ogleda, kot na primer Mount Rainier National Park na znani gorski cesti Mount Baker Highway ter North Cascades Scenic Highway. Kot večina ostalih ameriških držav, tudi Washington ponuja mnogo prenočitev. Mi vam priporočamo Hostel Seattle. 

 

 

Ob vsem tem seveda še vedno nisem spoznala tistega ameriškega zahoda, ki sem ga želela. V vestern filmih so prikazane drugačne stavbe, pokrajina ter ljudje. To pa je možno videti na eni in edini točki v Washingtonu, ki je obdržala prvotno obliko. Gre za mesto Winthrop, ki prikazuje spomin na zlato mrzlico ter kavboje. 

 

Bavarsko mesto

Nihče pa najverjetneje ne bi pomislil, da lahko na drugi strani sveta najde »bavarsko« mesto. Mesto Leavenworth je urejeno prav v bavarskem stilu, z jodlarskimi balkoni ter nageljni na njih. Le da namesto preste z belo klobaso dobite sladoled z okusom arašidovega masla. 

 

Mnogi ob gledanju ameriških filmov pogosto vzdihnejo »ah, pač ti Američani«. Realnost pa ni ravno veliko drugačna od tega. To smo spoznale predvsem v svetovno znanem Seattlu. Na eni strani blišč, dobri avtomobili, lepe in ogromne stolpnice, redke, a po zadnji modi urejene mladenke, po drugi strani pa skupina črncev na ulici, ki te sumljivo opazuje, v premnogih restavracijah s hitro prehrano prekomerno debeli ljudje, povsod pa se najde kakšnega brezdomca, ki mimoidoče prosjači za pomoč. Da bi babici čim bolje spoznali tudi tisti del Amerike, za katerega pogosto slišita, sem ju peljala v eno izmed tipičnih restavracij z hitro prehrano. Vsaka si je naročila svoj meni, a ko smo prejele vso to hrano, sem kar kmalu spoznala, da bi bila dva menija ali pa celo en dovolj za nas vse tri. Cena enega povprečnega menija znaša okoli 5 dolarjev in so v primerjavi z našimi cenami cenejši. Ob hrani sem radovedno opazovala domačine, ki so uživali ob nezdravi mastni hrani in mnogi pojedli zares nenormalno velike količine. In ravno takšne vrste restavracij so kot nekakšno zbirališče tistih, nam poznanih, Američanov s prekomerno telesno težo. Vse smo bile presenečene nad tem, saj smo bile mnenja, da so pogosto to le govorice, a dejansko gre za realnost. Ker nam je ostalo precej hrane, sem vse vzela s seboj ter jo dala prvemu brezdomcu na ulici. Srečala sem ga že takoj ob izhodu iz restavracije. Nekako presenečen starec, ki je prosjačil vse, ki so prihajali in odhajali v restavracijo, je z veseljem sprejel vso to količino hrane ter se prav prijazno zahvalil. Domačini v velikih mestih so mi dali občutek, kakor da živijo iz dneva v dan, ljudje brez nasmeha so hiteli po ulicah, kakor da se nečesa bojijo ter kot da ne zaupajo prav nikomer, ki jim pride nasproti. Ta moj občutek pa mi je prijazen domačin v motelu samo potrdil, saj nas je opozoril, da naj same ne hodimo zvečer po centru Seattla. Na to nas je opozoril še temnopolti pobiralec parkirnine v neposredni bližini strogega centra, kjer smo se nato le odločile, da večer raje preživimo v lokalu ob motelu in ne ob pohajanju po centru. Popolno nasprotje temu pa je podeželje Washingtona.