Mesto zgodovine in kulture

Gre za mesto, ki tako poka po šivih od kulture in zgodovine, da je o njem skorajda težko govoriti z besedami, ki niso presežniki. Ta drobna oaza kulture se dviga iz neokrnjene narave, katere biser je Ptujsko jezero. Mesto se nam kaže ne le kot najstarejše slovensko mesto, ampak tudi najlepše. Naj bo to v zimskih mesecih, ko se tam odvijajo razne pustne povorke, ali pa v skrajni vročini poletja, ko tam pesniki ugašajo žejo in podžigajo ustvarjalnost s kozarcem vina, je to mesto, ki je venomer živo od kulture.

Znano dejstvo je, da je Ptuj najstarejše mesto na Slovenskem in da je vse do danes ohranil ime, ki mu ga je nadela Trinajsta rimska legija, Petovija. Za časa rimskega imperija je bila ta provinca celo tako pomembna, da so njeni vojaki imeli tolikšno politično moč, da so lahko izvolili Vespazijana za cesarja. Iz tistega časa je mogoče najpomembnejši kulturni spomenik svetišče bogu Mitri. Gre za najstarejšega takšnega v tej regiji in enega najstarejših na svetu. Govor je o testamentu prastari religiji, ki je s svojimi dualističnimi potezami, enim osrednjim božanstvom in konceptom odpuščanja prednica krščanstva. V starem Rimu je bil ta kult prepovedan že v času mnogoboštva, do Konstantinovih reform pa ga je popolnoma izrinilo krščanstvo. Tekom naslednjih stoletji je Ptuj zamenjal številne gospodarje, od Keltov, Gotov, Avarov do Frankov, dokler se tam naposled nismo naselili Slovani, ki smo po nekaj letih samostojnosti prešli pod salzburško nadoblast. Pomembnost mesta je naraščala in upadala, z njo pa je nihalo tudi prebivalstvo. V nekaterih stoletjih je bilo središče trgovskih poti med kraljevinami in cesarstvi osrednje Evrope in Balkana, kjer je potekala starodavna jantarna pot. Spet v drugih, bolj vihravih obdobjih je bilo mesto popolnoma izpraznjeno in požgano v turških vojnah, ki so se odvijale v mejnih deželah takratne Avstrije. Turški vpadi so mestu grozili od zgodnjega novega veka pa vse do konca šestnajstega stoletja, a to ni nikdar zares oškodovalo njegovega ugleda. Tako je bil Ptuj od časa poznega srednjega veka, ko je bil dom salzburških nadškofov, eno najbogatejših mest ne le na Slovenskem, ampak tudi v Avstriji, in ta sloves je obdržal vse do bitk in požarov osemnajstega stoletja.  

Dandanes je Ptuj eno najlepše urejenih mest na Slovenskem in takoj, ko vkorakamo vanj, je videti, da je kultura pomembna njegovim meščanom. Nad mestom se dviga Ptujski grad, ki bolj spominja na vladno rezidenco kakor na srednjeveško trdnjavo, z njegovega vrha pa se vidi vsa veličina tega mesteca. Ptuj sam je nenavadno urejeno mesto in celo postarane, razpadajoče hiše s svojo rdečo opeko in grafiti dajo mestecu čar, kakršnega je le redko videti pri slovenskih mestih. Poseben užitek je sprehajati se po mestu in odkrivati njegove drobne skrivnosti, galerije in razstave kipov tujih umetnikov. Brezčasen testament njihove ljubezni do kulture je Orfejev spomenik na Slovenskem trgu. Ta marmornati kip pripoveduje zgodbo o slovitem antičnem pevcu, katerega napevi so bili tako lepi, da so mu bogovi nakloni priložnost rešiti njegovo preminulo ljubezen iz podzemlja. In podoba mitičnega pevca se zdi nadvse primerna, ko govorimo o Ptuju. Dandanes je Ptuj eno izmed najbolje organiziranih turističnih destinacij v Sloveniji in njegov bogati repertoar se bohoti s termami (ki so mogoče najbolj uporaben ostanek starorimskega imperializma), katedralo, frančiškansko cerkvijo in deželnim muzejem. Mesto samo je bilo proglašeno za najlepše urejeno slovensko zdraviliško mesto skupaj s Podčetrtkom in Zrečami. Nedaven vrhunec kulture, ki jo lahko ceni vsak Slovenec in Slovenka, je spoj dveh najpomembnejših slovenskih tradicij, pisanja stihov in pitja vina. Tako v poletnih dneh lahko obiščemo preprosto, a primerno poimenovane Dneve poezije in vina. Kozarec haložana ali pa kakega drugega štajerskega vina si lahko privoščimo v najstarejši vinski kleti v Sloveniji.

Pesmi in mitološka tradicija resnično zaživijo med pustom, ko glasba odmeva po njegovih ulicah, ko tam diši po krofih in se kurenti sprehajajo med starimi stavbami. Kurentovanje izvira iz stare slovanske tradicije preganjanja zime, ki se je kasneje združila s krščanskimi praznovanji začetka velikega posta. Kurenti so s svojimi gromozanskimi oblekami iz volčje kože in zvonci ena najbolj prepoznavnih podob slovenske kulture in vsako leto na tisoče ljudi z vsega sveta obišče karneval, ki se na pustno nedeljo odvija na ptujskih ulicah. Obiskati ta karneval je prav posebna izkušnja in prav lahko vidimo njegove poganske korenine. A za razliko od dolge krščanske pustinje, ki jo začne pepelnična sreda nekaj dni po tem, kurentovanje odlikuje živa glasba, močna pijača, ples in veliko mastne hrane. Mesto zadiši po žaru in krofih, v povorki kurentov pa sodeluje staro in mlado. Človeku gre kar na smeh, ko vidi, kako se starši skupaj z otroki našemijo, da bi sodelovali v prastari praksi preganjanja zime. Tolikšno rajanje je v drugih delih Slovenije težko videti. Karneval se kakor večina pustnih praznovanj po Sloveniji zaključi na pustni torek, ko zažgejo pusta, enajstdnevna vladavina princa kurentovanja pa se slavnostno zaključi.

Še en ptujski presežnik je Ptujsko jezero. S svojimi tristo petdesetimi hektarji je največje stalno jezero na Slovenskem. Kljub temu da gre za umetno jezero, ki je bilo ustvarjeno z zajezitvijo reke Drave leta 1978 za potrebe hidroelektrarne Formin, pa je pomemben del naravnega parka. Tam si je dom našlo več vrst ptic, od rečnih galebov, čiger do kormoranov. Zaradi njegove priljubljenosti med športniki in ker je za rekreacijske namene v poletnih mesecih tako obiskano, so jezero krstili kar za ptujsko morje. Ime je zelo primerno, saj se ob Ptujskem jezeru med bogastvom priložnosti za šport, ribolov in opazovanje ptic nahaja tudi edina slovenska marina na kopnem. Poleg velikega pomena za naravo in druženje pa je jezero tudi točka spora, saj mnogoteri naravovarstveniki trdijo, da je prav kanal, ki vodi do hidroelektrarne, kriv za številne močne poplave reke Drave.

Ptujska Gora je vas, ki v svojem srcu nosi največjo kulturno znamenitost teh krajev. Gre za baziliko sv. Marije Zavetnice in v njej se skriva sloviti oltarni kip Marije s plaščem, pod katerim se skrivajo ljudje vseh vrst, od ustanovitelja Bernarda Tretjega do tedanjih škofov in vse do navadnih tlačanov. Reliefni kip, ki prikazuje motiv, znan kot moleča Marija, izvira iz poznega srednjega veka, iz petnajstega stoletja, in je bil najverjetneje izvirni del cerkve. Umetnina je povezana z zgodbo o turških vpadih. Bojda se je osmanska vojska približevala vasi, in tik preden bi se začelo bojevanje, so temni oblaki zakrili Ptujsko Goro, da je sovražniki niso videli. Iz tega dogodka izvira drugo ime za vas, Črna Gora. Cerkev sama je ena redkih romarskih cerkva na Slovenskem, gre za eno najbogatejših in mogoče najlepšo gotsko cerkev v državi. V okoliških hribovjih je moč najti tudi ostanke iz časov, preden smo v teh krajih bivali Slovani. V gozdovih se nahajajo ruševine številnih keltskih in avarskih vasi in pa celo nekaj zgodnjesrednjeveških cerkva.

 

Med njegovo naravo in kulturo, med vinom in poezijo je Ptuj mesto, ki se utegne prikupiti slehernemu Slovencu in Slovenki, in mesto, ki ga vsak zavedni državljan skorajda mora obiskati (če ne drugače, na obvezni šolski ekskurziji). Gre za mesto, ki priča o tem, kolikšno urbano lepoto je moč doseči, če sta ljudem pomembni kultura in umetnost. Tam lahko vidimo vse od ostankov srednjeveških krščanskih tradicij do novih kulturnih institucij, kakršni so Dnevi poezije in vina.