Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Izlet v Berlin

5. 6. 2014

Z mariborskimi VSŠGTjevci v Srednjo Evropo

Šestega marca 2014 so se študentje Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor pod vodstvom vrlih profesoric doktorice Tanje Lešnik Štuhec ter Lidije Šijanec in organziacijo Popotniškega združenja Slovenije, odpravili na ekskurzijo v Berlin z namenom obiska ITBja, največjega turističnega sejma v Evropi, zraven pa so si kanili ogledati še Dresden ter prestolnico Češke republike, Prago. Tako smo se zbrali na mariborski avtobusni postaji in ko se je noč dobro začela smo krenili na sever, čez Avstrijo in Češko v Nemčijo. Ob zori naslednjega dne so nas vestni študenti že takoj navdušili s svojim akademskim delom, turističnimi predstavitvami krajev, ki smo jih videvali na poti, in naša ekskurzija se je tudi uradno začela.
Vsebina
Z lahkoto bi rekli, da je Berlin razdvojeno mesto. Mesto razdvojeno med veličastno preteklostjo treh nemških reichov ter sodobno Bundesrepubliko, tretjo gospodarsko najbolj razvito državo na svetu. In je mesto, ki je bilo nekoč razdvojeno ne le duhovno, ampak fizično. Nedvomno ni boljšega simbola za Hladno vojno, kakor srce Železne zavese, Berlinski zid. V spomin ideološkemu trku je še danes ohranjen del zidu ob reki Spree, dandanes poslikan z grafiti, skozi mesto samo pa tlakovana linija v asfaltni cesti kaže, kje je komaj petindvajset let nazaj potekala meja, ki je razdvojila svet na dvoje polov. V ironičnem preobratu usode je prav spopad med komunizmom in kapitalizmom postal privlačna tržna niša za Berlinčane, saj marsikatera stojnica prodaja kučme z rdečimi zvezdami in srpi ter kladivi, moč pa si je ogledati tudi muzej Hladne vojne ter Muzej nekdanje Deutsche Demokratische Republik. Zloglasen mejni prehod v ameriški sektor nemške prestolnice Checkpoint Charlie, je danes poustvarjen nekaj metrov nižje od originalne meje in turisti lahko fotografijo igralce v vojaških uniformah, ki stojijo na straži pod belimi zvezdami in rdečimi črtami. Lučaj proč od mejnega prehoda stoji muzej hladne vojne, v katerem si lahko ogledate propagandne plakate, časopisne članke ter razno razne spominke na hladno vojno, na kubansko krizo, okupacijo Poljske, razdvojitev Nemčije ter strategijo MAD (zagotovljeno skupno uničenje), in pa seveda na kasnejšo Žametno revolucijo na Češkoslovaškem, Perestrojko in padec berlinskega zidu. 
 
Če ste si kdaj želeli podoživeti dni socializma, morda uživati v nostalgiji ob spominih na svoje mlade dni, je Muzej Vhodne Nemčije pravi za vas. Ob zvokih starih poročil si lahko ogledate predmete iz vsakdanjega življenja v Deutsche Demokratische Republik, ki skupaj ustvarjajo poseben zeitgeist izpred petindvajsetih let, kakršnega je bilo moč občutit tudi v republikah bivše Jugoslavije. Govora je o pisalnih strojih, računalih, Leninovih kipih in socialističnih ponaredkih koka kole. V interaktivnem muzeju lahko odpirate predalnike, v katerih se skrivajo kratka besedila o vsakdanu vzhodnih Nemcev in Nemk, njihovega aktivnega spolnega življenja, podatki o industriji, gospodarstvu in kulturi socialistične Nemčije ter utrinki iz političnega življenja. Lahko izkusite življenje v komaj kake tri kubične metre veliki zaporniški celici, lahko se usedete pod vročo svetlobo luči v zasliševalnici, vozite Travanta, avtomobilsko znamko, ki jo je proizvajala DDR, ter uživate v propagandnih filmih, ki prikazujejo sijajno prihodnost komunistične republike v devetdesetih letih ter onkraj preloma tisočletja. 
 
V srcu Berlina skorajda ni ulice, kjer ne bi stal kak ganljiv spomenik najtemnejšim letom človeštva. Neue Wasche je kapela zgrajena v spomin vsem, ki so padli v spopadih med letoma 1939 in '45, kot žrtve nacionalsocialističnega nasilja ter kot postranska škoda morije druge svetovne vojne. Temno sobo osvetljuje zgolj eno strešno okno, v sredini prazne dvorane pa kleči objokujoča Marija, s črnim kamnom obdana pieta, ki ovenčana s cvetjem podaja bridko sporočilo o zablodah našega rodu. Poleg Tiergartna stoji broneni spomenik Sovjeta s puško v spomin ruskim vojakom, ki so padli na vzhodni fronti ter v bitki za Berlin. In pa morda najpomembneje, tik Brandenburških vrat stoji trg, poln kamnitih klad, ki skupaj ustvarjajo betonski labirint, testament žrtvam holokavsta, pričevanje neizmerne človeške krutosti ter avantgardni opomin bodočim rodom, kam vodi nebrzdano nasilje. Vsi ti spomeniki so nemška spoved, njihovo priznanje zmot svojih očetov, širokogrudno sporočilo o miru v svetu ter prikaz neizmernega poguma, ob soočanju s svojo preteklostjo skozi umetnost.
 
Drugi dan smo se odpravili na ITB, sejem turistike, kjer so se predstavile vse možne države, od ZDA s svojimi dekleti ovitimi v zastavo Združenih držav, do vselej prisotne gostiteljice Nemčije in bolj eksotičnih, kot je na primer Islamska republika Iran. Na ogromnem gospodarskem razstavišču smo prebili dan, kjer so naši vrli študentje zbirali podatke za svoje seminarske naloge, od predstavitev svetovnih smučišč, križarjenj, morji, jezer, kongresnega turizma, adrenalinskega turizma, wellnessa, kulturnega turizma, incentive turizma, Mehike, ki je bila osrednja tematika letošnjega ITBja, Fidžija ter Maldivov. Slovenska stojnica je bila seveda ovenčana z zeleno barvo naše dežele. Predstavljali so naše hotele, smučišča, jezera in letovišča in pa idilične podeželske vasice, zaradi katerih so ljudje v civiliziranem svetu prepričani, da v naši domovini nimamo ne cest, niti elektrike, zaradi dve tisočletnice ustanovitve Emone, pa sta se krog potikala legionarja z dvema prelestnimi Rimljankama, ki so stregli vino po antičnem receptu začinjeno z medom in cimetom. 
 
Ko je bilo zadoščeno vsem akademskih dolžnostim, smo se odpravili še malo po centru Berlina. Ogledali smo si Ka De We, najstarejšo nemško veleblagovnico, šestnadstropno svetišče kapitalizmu, kjer nakupujejo mogočni in bogati ter se sprehajajo tisti, ki želijo biti videni v njihovi družbi. Ko je padel mrak smo krenili še proti srcu nemškega naroda, proti Bundestagu, ki se je preden je nek Sovjet na njem izobesil rdečo zastavo, imenoval Reichstag. Ker smo navsezadnje obiskali nemški parlament, vse seveda ni šlo gladko, saj nas nekaj ni imelo pri sebi osebnih dokumentov, pri enemu ali dveh pa so vestni germanski policaji našli nožič. Drugače je Bundenstag veličastna stavba, zgrajena v neo-renesančnem slogu, z mogočno kupolo na vrhu, s katere je moč videti Berlin, ki je ponoči, okopan v vseh svojih lučeh, videti še posebej krasen. 
 
Ob zori tretjega dne, ko smo pozajtrkovali in pripravili kovčke, pa smo nadaljevali svojo pot. Odpravili smo se na vzhod, proti Dresdnu, najlepšem mestom vzhodne Evrope, na poti smo si ogledali istoimenski film o ognjeni nevihti, ki je v zadnjih dneh druge svetovne vojne opustošila mesto, zraven pa smo utegnili odspati bolečine prekrokane noči. Dresden, mesto na reki Elbi, nas je pričakal obsijan s soncem in pred nami je bil še en dan, poln užitkov ob pričevanju evropske zgodovine. Dresden je, svoji krvavi zgodovini navkljub, eno najlepših evropskih mest, saj so njegove cerkve, palače ter operna hiša, eni najveličastnejših pričevanj mogočne plemiške zgodovine nemških dežel. Semperoper, oziroma Saksonska državna opera, je mogočna stavba, ki poleg palače ter katedrale, vlada dresdenskemu Gledališkemu trgu in bržkone ga ni umetnika, ki ga ne bi ganilo njeno pročelje. Tam stoje kipi, ki častijo velike pisce, od Carla von Webra, romantičnega skladatelja, čigar skladbe so bili kot prve izvedene prav v tej operni hiši, do Williama Shakespeara, največjega barda novega veka. 
 
Naša pot se je nadaljevala proti jugu, proti prestolnici Češke republike, Pragi. Tja smo prispeli zvečer in vsi utrujeni smo ob sončnem zahodu utegnili občudovati cerkev, ki jo je načrtoval Jože Plečnik in resnično ganljivo je bilo videti, kako daleč je segel vpliv tega slovenskega arhitekturnega mojstra. Praga je resnično mesto z dušo; mesto, ki za razliko od Berlina, celo v svojem jedru smrdi po urinu, v parkih pa si narkomani kar ob belem dnevu polnijo žile z mamili. Je mesto, kjer je čutiti raznolikost prebivalstva, od čeških domorodcev, do vietnamskih priseljencev pa vse do ruskih turistov, ki so tako številčni, da se zdi, da so ti vzhodni Slovani, poleg naše skupine edini ljudje, ki iz tujine pridejo občudovat praško zgodovino, zapisano v kamnu. Praga se s Hradčany, svojo grajsko četrtjo, ki sestoji iz gradu samega, ene najlepših evropskih katedral ter znamenite Zlate ulice, kjer so svoj čas bivali rokodelci, ponaša z mogoče najlepših starim mestnim jedrom na svetu. Še posebej, če to srednjeveško arhitekturo opazujemo ponoči z bregov reke Vltave, ki zažari od odseva njenih luči. Mesto samo, se večinoma zdi posvečeno Karlu IV Luksemburškem, drugem kralju Bohemije in najznamenitejši praški kulturni spomenik, Karlov most, nosi prav njegovo ime. Prav osvežujoče se je bilo sprehoditi po Vaclavskem trgu, največjem mestnem trgu v Pragi, če ne zaradi njegove veličine, pa zato, ki je poimenovano še po kom drugem, poleg Karla. 
 
Ko se je po zadnjem praškem večeru, polnem razredčenega češkega piva ter njihove nebeško omamne mastne hrane, naših šest dni končalo, smo se odpravili nazaj na jug, nazaj proti Mariboru. Na poti smo se ustavili še v dveh čeških mestih; v Telču, ljubkem mestu ob jezeru, kjer smo si ogledali njihov znameniti vodnjak, kjer so včasih žejo gasili popotniki ter, pomembneje, trgovci, in pa v Trebiču, ki je nedvomno prekrasno mesto, vendar smo bili takrat vsi že preveč utrujeni, da bi uživali v njegovem slikovitem mestnem trgu ter judovskem pokopališču. Na naši poti smo se veselili in izobraževali, se družili ter dražili. Skupaj smo stokali ob razbolelih nogah, skupaj smo preživljali težke čase na poti nazaj in skupaj, smo se tekom teh šestih dni veliko veliko naučili. O turizmu, o neverjetni zgodovini Nemčije ter Češke, o  praški kulturi ter berlinskem blišču, o razredčenem češkem pivu in morda najpomembneje o tem, kaj pomeni biti dober tovariš, v najboljšem pomenu te besede.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava