Kitajska je četrta država na svetu po velikosti svoje površine. Razdeljena je na 23 provinc in šteje več kot 1,3 milijarde prebivalcev. Kdorkoli bi si želel ogledati vse znamenitosti, vredne ogleda, bi za to potreboval več kot eno življenje časa. Vsekakor nam raznolikost pokrajin in oddaljenost različnih znamenitosti narekuje, da potovanje na Kitajsko in po Kitajski res dobro načrtujemo. Kar zadeva formalnosti, si je poleg letalske karte treba priskrbeti še turistično vizo. Dobro je s seboj imeti tudi kakšno knjižico z osnovnim izrazoslovjem, saj je pogovorni jezik na Kitajskem kitajska mandarinščina, njihovo znanje angleščine pa je pogosto pomanjkljivo. Ker sem na Kitajskem preživela dalj časa in si ogledala marsikaj, se mi zdi nesmiselno pisati kar o vsem povprek. Odločila sem se, da bom v pričujočem potopisu predstavila predvsem znamenitosti ene province, ki je nedvomno vredna ogleda. To je provinca Yunan, ali kot jo imenujejo Kitajci, dežela »južno od oblakov«.
Torej, Kitajska je gromozanska dežela, ki leži na drugi strani naše zemeljske poloble. Ko sem bila še otrok, so mi znali povedati, da če zvrtam luknjo skozi Zemljo in pokukam ven na drugi strani, se bom znašla na Kitajskem. Tam naj bi govorili nek čuden jezik … čing čung čang. Takrat se mi je vse to zdelo blazno zanimivo in prepričana sem bila, da vsi Kitajci nosijo takšne trikotne klobuke in se sprehajajo po riževih poljih. No, v procesu odraščanja sem nekako spoznala, da luknje skozi Zemljo ne bom tako zlahka skopala in da obstajajo tudi drugi načini, da pridem na Kitajsko. S pomočjo študija sinologije sem se dokopala tudi do spoznanja, da besedna zveza »čing čung čang« pravzaprav ne pomeni prav dosti, če jo skušamo prevesti v kitajščino. Najbolj šokantno pa je seveda bilo dejstvo, da trikotni klobuki pravzaprav niso več tako zelo moderni. Kljub vsem tem neizpodbitnim ugotovitvam, ki so me soočile s kruto realnostjo, pa je Kitajska zame še danes čarobna dežela. Tja sem se zavoljo svojega študija in želje po novih odkritjih podala že dvakrat. Tam je svet resnično tako drugačen, kot da si »na drugem koncu sveta«. Za nekatere je soočenje s to drugačnostjo velik šok in le-te ne morejo sprejeti, spet drugi pa se tako rekoč zaljubimo v to »deželo smehljajev« in se vedno znova vračamo nazaj.
Tokrat sem se na študij jezika in popotovanje odpravila v mesto Kunming – »mesto večne pomladi«. Ta naziv si je mesto pridobilo s svojo milo klimo, ki nudi skoraj ob vsakem letnem času vonj po pomladi. Kunming je glavno mesto province Yunan. Ta leži na skrajnem jugozahodnem delu Kitajske in meji na Tibet, Burmo, Laos, Vietnam ter province Guangxi, Guizhou in Sichuan. Zaredi te izjemne zemljepisne lege je Yunan geografsko najbolj raznolika kitajska provinca in izmed vseh kitajskih manjšin jih tam prebiva kar ena tretjina. Tukaj lahko najdemo tudi 50 odstotkov vseh rastlinskih vrst in živali, ki uživajo gostoljubje Kitajske. Tako so med številnimi vzdevki za Yunan znameniti predvsem – »kraljestvo rastlin in živali«, »vrt prekrasnih nebeških rastlin«, »rodno mesto parfumov« in, uradnikom manj priljubljeno, »zakladnica surovih drog«.
To mesto leži na 1800 m nadmorske višine. Kunming je bivališče 5,7 milijona prebivalcem, v njegovi neposredni okolici pa jih živi še 3 milijone. Od drugih kitajskih mest se Kunming razlikuje predvsem po čistoči, ki je morda plod neke modernizacije mesta, ki so jo skušali vzpostaviti leta 1999, ko se je tam odvijal Expo hortikulture. Še danes se zato nudi priložnost, da si v tem mestu ogledamo prekrasne botanične vrtove, poleg tega pa so tudi obcestne zelenice, sredice krožišč in mestni parki urejeni z najrazličnejšimi cvetočimi skulpturami. V centru se nahaja čisto majhno »Zeleno jezero«, ob katerem se radi zbirajo domačini. Tukaj najdejo primeren kotiček za oddih: igrajo razne instrumente, pojejo, plešejo, izvajajo tai ji quan ali pa preprosto posedajo in klepetajo ob igranju priljubljenih družabnih iger in pitju čaja. Tik ob mestu se razlega veliko jezero Dian - Dian Chi. Ob tem jezeru se nahaja kar nekaj budističnih templjev, ki si jih je vredno ogledati, še najlepše pa je, če naprosite kakšnega domačina, da vas za nekaj juanov (kitajska denarna enota) s čolnom popelje po jezeru. Nedaleč od Kunminga se nahaja tudi eno izmed naravnih čudes sveta, Shi Lin – Kamniti gozd. Vse skupaj je sicer zelo turistično – z vhodom in vstopnino, a je kljub temu vredno ogleda. Legenda pravi, da je gozd nastal, ko so bogovi raztreščili goro in iz nje ustvarili labirint, da bodo v njem zatočišče našli zaljubljenci.
Najboljši način za potovanje iz Kunminga v Dali je nočni avtobus. Nočni – spalni avtobusi so na Kitajskem nekaj posebnega, saj na njih ni sedežev, ampak samo postelje. Te so sicer malo krajše, kot bi si včasih želeli, so pa dovolj udobne, da na njih prespimo noč in se zjutraj zbudimo v novem kraju. Pravzaprav je ta direkten avtobus namenjen v bolj novo mesto Guangxi, ki je nastalo ob starem Daliju. Iz tega mesta se lahko z mestnim avtobusom peljemo do Dalija. To malo mestece, ki leži na 1900 m nad morsko gladino, leži ob vznožju Gore zelenega žada. Pod samim mestom pa se razlegajo ogromno jezero in prekrasna polja. Samo mestece je ograjeno s starim kitajskim obzidjem in prepredeno z uličicami tradicionalnih trgovin in restavracij, ki so vse bolj namenjene – za zdaj predvsem kitajskim – turistom. Tukaj ni cestnega prometa in avtobusov. Privoščite si lahko nepozaben oddih in se potopite v nek drug čas, če vam postane dolgčas, pa se lahko s kolesom odpeljete na izlet do jezera ali do znamenitih pagod, ki že stoletja stojijo nedaleč od mesta. Če ob jezeru srečate domačine, jih lahko poprosite, naj vas popeljejo na lov rib s kormorani, kar je tam še zmeraj ustaljena praksa. Za tiste, ki jih zanimajo borilne veščine, pa še informacija, da se na hribu blizu mesteca nahaja samostan borilnih veščin, v katerega sprejmejo tudi tujce.
Če se iz Lijianga podamo v smeri Tibeta na 3200 m nadmorske višine, prispemo v Zhongdian. To mesto je poseljeno pretežno z raznolikimi manjšinami, a na večini obrazov zaznamo že kar precej tibetanskih potez. Mesto na prvi pogled deluje kot zadnja nova utrdba pred Tibetom in glede na to, da je v okolici kar nekaj vojašnic, to verjetno tudi je. Ne glede na to pa je mestece povsem vredno ogleda. Hiše so pobarvane z živimi barvami, najdemo pa tudi nekaj avtohtonih hiš z zaobljenimi strehicami. Ljudje so zelo prijazni. V restavraciji lahko tukaj poskusite tudi jakovo mleko, ki naj bi bilo zelo zdravo, predvsem pa baje služi prilagajanju na nadmorsko višino. Približno uro hoda od mest (ali kakšnih 15 minut z mestnim taksijem) se nahaja tibetanska budistična vasica Songzanlin Si. Gre za 300 let stari tempeljski kompleks, poseljen s stotinami menihov. Vasica, prepredena z zlatimi templji, se nahaja na vrhu hriba in je obkrožena s pravljičnim gorovjem. Na nebu krožijo gromozanske ptice ujede, po cesti se sprehajajo jaki in čas se ustavi.
Deqin je zadnje mestece pred tibetansko mejo, od tam z avtobusom ni več poti naprej, sploh pa tujcem prehod v Tibet ni dovoljen. Iz mesteca, ki je v kotlini, je prekrasen razgled na okoliško gorovje in na ledenik gore Meili shan. To je ena izmed devetih svetih gora Tibetancev. In prav v času, ko sem živela na Kitajskem, je ta gora imela rojstni dan. To se zgodi le vsakih šestdeset let, ko zakroži vseh dvanajst nebesnih znamenj in se v vsakem znamenju zamenja vsak izmed petih elementov, iz katerih je po zakonih kitajske kozmologije sestavljeno vse stvarstvo. Na goro, ki je sveta, seveda ne sme nihče, tam domujejo višje sile in ni prostora za nas smrtnike, ampak če se v tem posebnem letu podaš na romanje okoli vznožja, se lahko tudi sam za korak približaš nesmrtnosti, saj romanje očisti karmo za preteklih sedem življenj, torej te osvobodi vseh posledic slabih dejanj, ki si jih morebiti bil storil v kateri od teh preteklih sedmih inkarnacij, ki si jih najverjetneje živel. Če goro obiščeš, ko nima rojstnega dne, se ti karma očisti le za preteklo življenje. In ker je čiščenje karme nekaj najverjetneje neškodljivega, se takšno romanje priporoča vsakomur, in če ne za voljo duhovnega napredka, pa seveda zaradi prekrasne narave in neskončne tišine, ki jo je moč zaslutiti le visoko visoko v gorah. Naše romanje je hoja po poti brez zemljevida, čeprav se zdi, da kamorkoli že pač greš, do tja vodi le ena steza. Ustavljamo se v templjih in izvajamo ceremonije, da nas bo gora sprejela, da nas bo posvetila … Tukaj se seveda naše potovanje še ne konča, pravzaprav se šele začne, potovanje po svetu, kjer so sosedje med seboj oddaljeni več dni hoje, kjer nihče nima ure in kjer si tudi po devet mož deli eno ženo ...
A da bi doživeli vse to, se boste morali tudi sami podati na Kitajsko, saj kot pravi stara kitajska modrost: »Kar slišiš, je lahko lažno, a kar vidiš, je resnično.«
Ana Presker
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
