Občudovanje Azerbajdžana

Eklektični Baku

Prestolnica Azerbajdžana je zanimiva mešanica Icheri Sheherja ali starega mestnega jedra, čigar deli segajo že v 12. stoletje, klasične sovjetske arhitekture in ultra modernih steklenih nebotičnikov. Vse to se lepo prepleta v edinstveni kalejdoskop stilov in barv. Vrhunec Icheri Sheherja je Maidenov stolp visok trideset metrov, ki izvira iz 12. stoletja. Tedaj je najverjetneje imel obrambno funkcijo, a njegov nastanek je povezan tudi s kupom legend, kot na primer tista o mladi princesi, s katero se je želel poročiti njen oče. Obljubila je, da bo sklenila zakonsko zvezo, če bo njej v čast zgradil visok stolp. Ko je bil stolp zgrajen, pa se je povzpela na vrh, skočila in se ubila. Med sprehodom po starem mestnem jedru se na vsakem koraku kaže trio visokih ukrivljenih stavb na vrhu hriba. To so Plamenski stolpi (Flame Towers), ki imajo obliko podobno plamenom in simbolizirajo ogenj, ki je tudi sicer zaščitni znak države. Do tja je mogoče priti s kombinacijo pešačenja iz starega mestnega jedra in vožnjo z vzpenjačo. Razgled z vrha je osupljiv: obrežje Kaspijskega morja je preoblikovano v bulvar, več kilometrov dolgo sprehajalno stezo obdano z drevesi, fontanami, ličnimi tratami in restavracijami ter kavarnami. Na obeh koncih Bulvarja še vedno potekajo gradbena dela - en konec bo kmalu obogaten z zgradbo Sonca, nasprotni pa bo imel zgradbo v obliki Lune. Ti ekstravagantni gradbeni načrti kažejo na pomembnost nafte za gospodarski razvoj države.

Xinaliq, vasica iz pravljice

Čeprav je le kakšnih pet ur vožnje z avtomobilom od Bakuja se zdi, da je Xinaliq, najvišje ležeča vas v Azerbajdžanu, svetlobna leta oddaljena od blišča prestolnice. Tukaj živi približno tisoč ljudi, večina v skromnih hišah iz kamna. Dejstvo, da v Xinaliqu ni veliko za početi – obiščete lahko šolo, majhno pošto, supermarket ali muzejsko sobo – prispeva k njegovemu čaru. Vas, ki leži približno 2300 m nad morjem, obdajajo snežni vrhovi, neskončni gričevnati pašniki s čredami goveda, ovac in oslov ter kristalno čisti gorski potoki. Domačini so prijazni, otroci pa še posebej radi srečujejo tuje turiste. Spoznala sem fanta, starega kakih sedem let, ki je poskušal pokazati svoje znanje angleščine tako, da je našteval vsa možna socialna omrežja od Twitterja to Facebooka. Čeprav je internet že pred časom dosegel vas, se zdi, da globalizacija še ni oskrunila pristnosti domačinov. Nihče ne govori angleško, vendar ljudje z veseljem poklepetajo v ruskem, azerbajdžanskem ali xinaliqškem jeziku, ki je specifičen za vas. Otroci radi hodijo po vasi, igrajo odbojko preko ograje ali pa – kot na dan mojega obiska – hodijo od vrat do vrat in nabirajo darove za bajram, praznični dan po muslimanskem svetem mesecu Ramazanu. Zadnji dan Ramazana se veliko ljudi, ki so se preselili v mesto, vrne v svojo vas in obišče grobove svojih družin, tako da v vasi vlada edinstveno praznično vzdušje.

Zadnji dan mojega obiska me je voznik, ki naj bi mene in dva druga turista odpeljal v mesto, povabil domov na kosilo. Njegova žena nam je postregla plov, tradicionalno jed iz riža in jagnjetine z jogurtovo omako. V času našega obiska je v hišo prišlo več gostov, a atmosfera je postala še posebej živahna, ko je vstopil en določen moški. Nam, tujcem, so na njegovem telefonu pokazali fotografijo zahodnjakinje, ki naj bi bila iz Kanade in je izgledala precej mlajše kot gospod gost. V smehu so nam povedali, da je ženska potovala po teh krajih in menda naj bi se z domačinom želela poročiti. Ves čas pripovedovanja so se krohotali, potem smo se napadu smeha pridružili tudi mi. Kmalu za tem smo morali skočiti v starodavno Lado, edini avto, ki se zdi dovolj trden za tamkajšnji teren, in se odpraviti v mesto Quba.

Lahij za baker, Šeki za sladkarije

Zahodno od Bakuja, turisti (večinoma Azerbajdžanci) pogosto obiščejo Lahij, ki je poznan po proizvodnji izdelkov iz bakra. Čeprav dandanes obstaja le še peščica aktivnih delavnic, so izdelki, ki jih proizvajajo, najvišje kakovosti in pogosto dosežejo astronomske cene. Za slabih dva tisoč dolarjev lahko na primer kupite ogromen okrogel pladenj, izdelava katerega traja več mesecev. Ni čudno, da lastniki delavnice ponosno razkazujejo fotografijo predsednikove hčerke, ki je enega takšnih pladnjev prejela kot poročno darilo. Poleg glavne ulice, polne trgovin, je v vasi zanimiva tudi mošeja, ki so jo preuredili v muzej. Tu lahko najdete več kosov opreme, ki se tradicionalno uporablja v proizvodnji bakrenih izdelkov.

Še nekaj ur vožnje proti zahodu je mesto Šeki, ki je znano po dveh stvareh: sladicah in hotelih karavanseraj. Tukaj pripravljajo najbolj znano baklavo v Azerbajdžanu. Nekatere vrste so precej podobne turški različici, druge pa so narejene iz riževe moke in imajo nekoliko lažjo teksturo, čeprav imajo enako visoke vsebnosti sladkorja. Poleg baklav je Šeki znan tudi po drugih sladicah, kot so praženi oreščki in želeji. Tudi če niste preveč sladkosnedi, je Šeki vreden obiska zaradi svojih tradicionalnih karavanserajev, starodavnih hotelov z osrednjim dvoriščem, ki so gostili popotnike, zlasti trgovce, ko so se pomikali iz enega srednjeazijskega kraja v drugega. Tipičen karavanseraj je nudil zatočišče živalim in surovinam v pritličju ter ljudem v prvem nadstropju. Zanimivo je, da je eden od njih spremenjen v sodoben (čeprav cenovno ugoden) hotel, kjer lahko preživite noč in tako občutite, kako je bilo v 18. stoletju potovati kot trgovec.

Čeprav se je Baku trdno uveljavil na svetovnem zemljevidu, preostali deli države na Zahodu še vedno niso poznani in so zato pravi dragulji za raziskovanje. Ljubitelji narave bodo uživali v gorskih vaseh, kot sta Xinaliq ali Laza, gurmani se bodo razvajali s sladicami v Šekiju, športni navdušenci bodo uživali med smučanjem v Gabali ali planinarjenjem po vsej državi, umetniški ljubitelji pa si bodo z napolnili dušo z edinstvenimi bakrorezi v Lahiju.