Slovenija v švedskih očeh – 1. del

 

Srednjeveški Piran nas je očaral s svojimi ozkimi ulicami, kjer prav vsaka skriva kakšno arhitekturno posebnost in za Skandinavce eksotično rastlino (kivi, fige, trta ...). Navduševali so nas razgledi z mestnega obzidja in izpred cerkve Sv. Jurija. Razgledi segajo preko rdečih streh tesno skupaj grajenih hiš vse do Italije. Poleg cerkva, restavracij, trgovin s spominki in živahne tržnice je bilo vredno obiskati še nekaj muzejev. Najbolj nas je navdušil Muzej školjk in polžev, ki je urejen tik ob markantnem Tartinijevem trgu. Muzej je z nekaj tisoč eksponati prava paša za oči, k spoznavanju atraktivnega podvodnega sveta pa prispevajo še številne interaktivne predstavitve – mikroskop povezan z monitorjem morate preizkusiti! V muzeju med drugim hranijo kar okoli 150 kg težko školjko, nekateri atraktivni primerki pa so tudi naprodaj. Najmlajši del odprave si je zaželel še obisk akvarija, ki vabi v bližini ter seveda kopanja na eni izmed bližnjih plaž.

 

 

Petčlanska družina s tremi hčerami se je začela nad slovenskimi naravnimi lepotami navduševati v Postojnski jami. Ta že davno ne predstavlja samo obiska kraškega podzemlja, saj je mogoče v njeni okolici doživeti še veliko več! Tako smo za uvod spoznavali nastanek in zgodovino jamskega sveta v Muzeju EXPO, ki je odličen uvod v ogled jame, še posebno za vse, ki ne poznajo nastanka kraškega sveta. Na obisk jame smo se zgledno pripravili s toplimi oblačili in lahkimi pohodnimi čevlji. No, če pozabite na jakno, si lahko pred vstopom na električni vlak izposodite lično in toplo pelerino. Vožnja z vlakom nas je spominjala na obisk zabaviščnega parka, toda za atraktivno podobo so poskrbele naravne formacije kapniškega okrasja. Švedi, vključno z najmlajšo osemletno Ellen, niso skrivali navdušenja. Še posebno med dobro uro trajajočim ogledom najlepših delov jame, ki jih je treba spoznavati peš. K čarobnemu vzdušju so pripomogli vivariji, kjer živi najbolj nenavaden živalski predstavnik jame – človeška ribica. Še podrobneje smo jo spoznali v Vivariju Proteus, ki je urejen v podzemskem svetu ob vhodu v jamo. Obisk Vivarija, v katerem so predstavljene številne jamske živali, je pomenil popoln zaključek ogleda Postojnske jame. Na priporočilo prijaznih uslužbencev smo s kombinirano vstopnico obiskali še bližnji Predjamski grad. Z omenjeno vstopnico imate v poletnih mesecih poleg ogleda pravljičnega gradu, ki je postavljen pred jamo v skalni pečini, na voljo tudi brezplačen prevoz z avtobusom, ki ustavi ob restavraciji pred Postojnsko jamo. Vožnja traja le 20 minut, za ogled gradu pa smo potrebovali več kot uro časa. Navdušil nas je zaradi spektakularne lege in zanimive predstavitve gradu, katerega preteklost je bila zaznamovana z roparskim vitezom Erazmom.

 

 

Le dan kasneje smo občudovali še en grad – tokrat v kombinaciji z najbolj slikovitim jezerom v Sloveniji. Blejski grad vzbuja pozornost že z jezerske obale in res se je vredno povzpeti nanj, saj že več kot tisočletje kljubuje času. Do gradu vodi več poti, najprijetnejšo pa smo našli tik za cerkvijo Sv. Martina. Do gradu se je mogoče pripeljati z avtomobilom, a se je prijetneje sprehoditi po senčnih stopnicah. Razgledi z grajskega obzidja in teras so res enkratni: Bled z jezerom, otočkom in okoliškimi gorami je kot na dlani! Kar nekaj časa smo si vzeli še za ogled privlačnih razstav v grajskih sobanah, ki na atraktiven način predstavljajo Bled z okolico z različnih vidikov in iz različnih časovnih obdobij. Obisk Bleda so nekateri prijatelji izkoristili še za kopanje, drugi pa smo se bolj navduševali nad slovitimi kremnimi rezinami. Najbolj znane in menda najboljše prihajajo iz slaščičarne-kavarne v bližini jezera a so žal tam tudi najdražje.

 

V najbolj vročih dneh smo se hladili ob rekah. Prvič ob izviru Kamniške Bistrice, ki je z idilično lego ob vznožju visokih gora, pravi magnet za izletnike. Pa čeprav kopanje v izvirskem jezercu ni dovoljeno in je voda zelo hladna. Podobno izkušnjo ponujajo Zelenci – izvir Save Dolinke. Do njega nas je ločil le krajši sprehod s parkirišča med vasicama Podkoren in Rateče. Najbolj pa je vsem ostal v spominu obisk modrozeleno obarvane Soče še posebno v predelu slikovite soteske korit pri Kršovcu. Ob izteku korit se reka prebija skozi globoke tolmune, mimo jame z več vhodi in pravcate plaže drobnega belega peska ki spominja na rajske obale tropskih krajev. Za adrenalinske preizkušnje (rafting, kanjoning, zipline ...) je tokrat zmanjkalo časa. A za popoln zaključek dneva je poskrbel obisk slapa Kozjek pri Kobaridu. Obetaven je že začetek poti ob Napoleonovem mostu čez Sočo. Ja, slavni vojskovodja se je potikal tudi tu ... Sočo smo prečkali preko atraktivne brvi pri avtokampu Lazar. Sledil je nezahteven vzpon ob rečici Kozjak, ki se je končal z nekajkratnim prečkanjem žuboreče vode. Tudi preko podestov, ki na koncu manjše soteske ponujajo spektakularen pogled na slap Kozjak. Globok tolmun kar kliče po osvežitev, a hladna voda nas je odvrnila od plavalnih podvigov, z izjemo psičke Lie ...