Ogled mesta Würzburg

Romantična cesta je nastala že daljnega leta 1950, saj so želeli v nemških zveznih deželah Bavarska in Baden-Württemberg po vojnem opustošenju ponovno privabiti turiste. Prvi obiskovalci so bili ameriški vojaki, ki so bili nastanjeni v okoliških bazah in njihove družine, a kmalu so se pridružili številni drugi. Okoli 350 kilometrov označena dolga cesta v grobem poteka po nekdanjih rimskih trgovskih poteh in povezuje več kot dvajset zgodovinsko pomembnih krajev južne Nemčije, ki se ponašajo s srednjeveško arhitekturo, umetnostjo, gastronomskimi posebnostmi in številnimi prireditvami. Turiste razveseljujejo tudi muzeji, gostinski lokali in trgovine z izvirnimi spominki. Potepanje po teh krajih je vsekakor lepa priložnost doživljanja srednjeveške Nemčije, daleč stran od avtomobilske gneče, saj je večina zgledno obnovljenih mestnih središč rezervirana za pešce. Prav takšno podobo je na sončno nedeljo ob našem obisku kazal tudi Würzburg.

Mladinski hotel Würzburg zveze Hostelling International je bil odlična izbira za prenočevanje. Že prvi pogled nanj vzbuja vtis domačnosti – čudovita stara zgradba, s skrivnostnimi rumenimi lučkami v porajajočem se večeru se je skladala s starim mestnim jedrom, ki smo ga obiskali malo prej.  V hostlu smo bili deležni toplega sprejema in prav nič ni spominjalo na to, da je bil nekoč v teh prostorih urejen ženski zapor. V prijetni, čisti  podstrešni sobi smo se počutili odlično, kopalnica s straniščem v sobi je nudila še dodatno udobje. V hostlu so v več nadstropjih (dvigalo pride kar prav) sicer na voljo različno velike in opremljene sobe. Nekatere so primerne tudi za invalide na vozičkih. Zjutraj pa seveda tisto najboljše za popotnika – zajtrk: kar velika izbira in zame seveda odlična, nepogrešljiva kava. Lepo urejena jedilnica in bogata izbira na pultu kar zadržujeta popotnike, ki tako najdejo tudi čas za klepet in seveda izmenjavo izkušenj. Hrana je bila okusna – verjetno tudi zato, ker izbirajo lokalne ponudnike. Med njimi je tudi pekarna, ki prispeva hrustljave hlebčke. Nekaj iznajdljivosti je bilo potrebne le pri večernem parkiranju. Ker je hostel priljubljena točka popotnikov, tudi takih z lastnim prevozom, je bilo parkirišče zasedeno. V bližnjih ulicah pa v večernih urah ni bilo težko najti brezplačnega parkirišča, le do 9.00 zjutraj je treba nekaj ukreniti: ali se odpeljati ali plačati parkirnino. 

 

Hostel je med drugim prijazen tudi do kolesarjev, ki so redni gostje, saj skozi mesto poteka več daljših kolesarskih poti. Ljubiteljem rekreacije je na voljo kar nekaj poti za tek, ena najprivlačnejših, a tudi napornih, se začenja kar za hostlom. Tu se dvigajo strmi, starodavni vinogradi, vrh katerih se za debelimi zidovi bohoti še grad Marienberg. Vredno ga je obiskati zaradi muzejskih in umetniških zbirk ali pa vsaj zaradi enkratnega razgleda na mesto in okoliške vinograde. V gradu izvem, da Würzburg pomeni tudi „Dišavni grad“ saj so nekoč na grajskih pobočjih gojili dišavnice. Na grajsko obzidje se lahko povzpneš tudi ponoči, ko ima mesto še poseben čar. A s seboj obvezno vzemi baterijsko svetilko, saj del poti vodi skozi temačne, neosvetljene hodnike s stopnišči.

Hostel se nahaja v neposredni bližini mestnega jedra, samo sprehod čez stari most in že je tu vse dogajanje. Najprej smo naleteli na prečkanje ladje v vodnem kanalu na reki Main, kar očitno vedno pritegne mnoge mimoidoče. Zelo zanimiva izkušnja, posebej za tiste, ki takšnega načina premagovanja brzic in nadmorske višine nismo še nikoli videli. Kljub nedelji in večerni uri je bilo mesto živahno, najbolj na mostu, ki je začetek starega mestnega jedra. Prijetno vzdušje si številni obiskovalci popestrijo s klepetom ob kozarčku vina, dogajanje popestrijo še ulični umetniki. Kamor koli pogledaš, se ne moreš izogniti pridiha preteklosti. Še posebno atraktivna je knežja škofovska palača Residenz iz 18. stoletja. Zaradi bogate opremljenosti je pod Unescovo zaščito, velja pa za eno najlepših baročnih zgradb v Evropi, pri gradnji pa so sodelovali najboljši umetniki in gradbeniki svojega časa. Zgrajena je po vzoru francoskega Versaillesa, gradili so jo skoraj četrt stoletja, nekoč pa je v palači prespala tudi Marija Terezija. Poleg številnih cerkva in mestnih palač nas je najbolj navdušil stari kamniti most s kipi kraljev in svetnikov, ki spominja na praški Karlov most. Začetek mosta zaznamuje nekaj prodajaln vina, kjer sem prvič spoznavala odlična lokalna vina. Mesto in pokrajina Frankofonija je namreč pomembno središče vinogradništva, o čemer pričajo okoliški vinogradi. Še posebno so ponosni na belo vino silvanec, vino stein pa je bilo odlično zapisano pri pisatelju Goetheju. Najboljša vina polnijo v tradicionalne sploščene hruškasto oblikovane temno zelene steklenice, imenovane bocksbeutel. Oblika menda izvira iz antičnih časov in je praktična, saj se na strmem pobočju ne more skotaliti. V mestnem središču je ohranjena ena izmed največjih vinskih kleti v Nemčiji, ki se ponaša z večstoletno tradicijo. V njej hranijo več kot pol milijona litrov vina, nekatere izmed steklenic pa so stare več kot stoletje. Klet, v okviru katere deluje tudi priznana restavracija, je mogoče obiskati. Vino vpliva tudi na kulinariko, saj si lahko privoščiš odlično krompirjevo kremno juho na vinski osnovi. Pa seveda tudi različne klobase in druge mesne jedi. Vegetarijanci lahko poizkusijo zeleno piro. To je nezrela mleta pira, iz katere, z dodatki zelenjave, pripravljajo odlične polpete. Za povrh pa si le privoščite tradicionalno sladico bloatz, ki spominja na pito. Narejena je iz testa, obloženega s sezonskim sadjem, ki ga premažejo s prelivom iz smetane in jajc ter spečejo v pečici. V mestu je, kot se za Bavarsko spodobi, priljubljeno tudi pivo. Vsepovsod vabijo pivski vrtovi Biergarten. Da se lahko ponašajo s tem imenom, morajo imeti menda na vrtu zasajene kostanje, drugače so samo navadni gostilniški vrtovi – po nemško Wirtsgarten. A za popotnike to najbrž ni važno, dokler le je pivo dobro in primerno ohlajeno.

 

Mesto z okoli 140.000 prebivalci pa je znano še po nečem: ob koncu 19. stoletja je v univerzitetnem laboratoriju Wilhelm Conrad Röntgen odkril rentgenske žarke, zaradi česar je kasneje prejel Nobelovo nagrado. Laboratorij in nekatere znanstvenikove predmete ter dokumente si lahko ogledaš v muzeju. Ta se nahaja v nekdanjem laboratoriju, stoji pa v ulici, ki je bila poimenovana po slavnemu fiziku.