Ime Maroko izvira iz imena nekdanjega glavnega mesta Marakeš. Trenutno ima Maroko nekaj več kot 33 milijonov prebivalcev in je edina Afriška država, ki ni članica Afriške unije, je pa članica Arabske lige ter glavna zaveznica ZDA, ki ni članica NATA. Po pristanku v največje mesto Casablanco sem se z vlakom odpravil do glavnega mesta Rabata. Samo mesto Casablanca ni nič posebno razen njenega imena, ki je zaslovelo z snemanjem filma leta 1942. Film je romantična drama, ki prikazuje dogajanje med 2. svetovno vojno. Nekateri pravijo, da je to najlepši romantični film vseh časov.
Ko si v Casablanci, ne velja spregledati tretjega največjega religioznega objekta za muslimane. To je mošeja Hasana II., osemkratno romanje sem je, kot da bi šel enkrat v Meko. Minaret meri v višino kar 210 metrov in je ob lepem vremenu viden daleč naokoli. Minaret je sestavljen iz treh osnovnih elementov: temeljev, stolpa in galerije. Temelji minareta so vedno kvadratne oblike, običajno izkopani v zemljo do trdne nosilne podlage in zasuti z gramozom.
Med vožnjo na vlaku sem srečal domačina, ki mi je povedal, da pozna slovenskega nogometaša Zlatka Zahoviča, nasmejal sem se in mu povedal nekaj več o tem igralcu, saj Maroko ni daleč stran od Portugalske, kjer je nekoč Zlatko Zahovič uspešno branil barve Benfice ter ostalih klubov. Uradni jezik Maroka je arabščina ter francoščina, z angleščino pa si ne moreš kaj veliko pomagati. V Maroku trenutno vlada kralj Mohamed VI., ki je dosmrtni vladar, njegove slike pa so vidne v vseh večjih mestih na obzidjih ter ostalih mestih. Nekoga sem vprašal, kako so ljudje zadovoljni z kraljem. Takoj sem opazil, da je bilo vprašanje preveč neprijetno, čez nekaj časa se je pa le opogumil in dejal, da za nekatere je v redu, za druge pa ne.
Ker je bilo v času mojega obiska poletje, so bile temperature krepko čez 50 stopinj, za povrh tega pa je iz smeri Alžirije pihal še vroč veter. Brez mrzle vode bi res težko zdržal ampak človek se navadi na vse. Maroko je precej turistična dežela, potovanje po državi je zelo enostavno, na vsaki železniški postaji je še napis zraven uradnega jezika v latinici tako, da ni nobenega problema. Pot sem nadaljeval z vlakom v Meknes in nato z avtoštopom do kraja Volubilis. Volubilis je bila najbolj južna rimska postojanka in trgovsko središče, ki je Rim zalagalo z različnimi barvili, ki so jih kupovali od južnih sosedov. Mesto je v njegovih zlatih časih imelo 20.000 prebivalcev in urejen akvedukt, ki mu je zagotavljal pitno vodo.
Nekaj kilometrov stran se nahaja Moulay Idris in je versko središče, v katerem je Idrisov mavzolej, ki je romarsko središče maroških muslimanov. Ker sem potoval vse bolj proti vzhodu države je bila vročina vedno bolj visoka, termometer je v senci pokazal kar 61 stopinj! Za nas je to preveč, domačini so navajeni, popotnik pa se tudi prilagodi, kaj mu pa drugega preostane…
Fes, četrto največje mesto v Maroku z 2 milijona prebivalci
Navadno vsi svetujejo, da za ogled medine v Fesu potrebujete vodiča, saj ima medina več kot 9400 uličic. Imel sem srečo ter spoznal profesorja, ki poučuje na Univerzi v Fesu angleški jezik. Ponudil se je za vodiča, rekel sem mu, da mu ne bom mogel plačati, ker je pred menoj še dolga pot ter da študenti nimamo denarja. Nasmehnil se je in dejal, da ni problema. V zahvalo sem mu na koncu vodenja podaril slovensko vino, muslimani naj ne bi pili alkohola, vendar je bil vina zelo vesel! Ko se sprehajaš po medini te vsi vabijo v razne trgovine ter na strehe hiš, da dobiš občutek, kako je res to veliko, zdi se ti, kot da si v srednjem veku. Prodajalec preprog naju je zvabil v svojo trgovino in začel odvijati preproge, nisem jih uspel prešteti, ker jih je bilo zelo veliko. Ko je videl, da nisva preveč navdušena za nakup nama je dejal, ko se bova spet vrnila pa ne bova več študenta in takrat bova sigurno kupila kakšno preprogo. Preproge ti zložijo res na malo tako, da ni nobenega problema, da je nebi mogel prinesti domov. V mestu Azru, ki leži pod gorovjem Altas sem se ponovno odločil za štop, saj tam avtobusi ne vozijo pogosto, v odročnih krajih jih sploh ni. V priročniku sem izvedel za slapove ki so v gorovju. Tja turisti res ne zahajajo, je pa za ljudi v poletnih mesecih prava osvežitev. Ljudje v teh krajih nimajo ničesar razen nekaj ovc ter kakšnega osla, ki je nepogrešljiv člen. Po pol ure štopanja mi je le ustavil avto, ki je bil naložen do zadnjega kotička. Nič zato, tudi za enega se je našel prostor in skupaj smo se odpravili proti tem slapovom. Dogovoril sem se tudi za ceno, tako, da nista zastonj peljala, na koncu pa smo se spoprijateljili in naslednji dan sem že bil gost pri njemu doma, njegova družina me je lepo sprejela in naju pogostila z zame najboljšo maročko jedjo Tajin. V tem času pa se je ženil tudi njegov najboljši prijatelj tako, da sem bil povabljen na tradicionalno maroško poroko, ki se zelo razlikuje od naše… Ljudje v teh krajih nimajo elektrike ter vode v hišah tako, da hodijo po vodo s plastičnimi kantami ter osli po nekaj km daleč stran. Na cesti se pojavljajo otroci, ki ti pojejo in plešejo, da zaslužijo vsaj nekaj, avta skoraj ne vidiš, pokrajina je prečudovita, ljudje tukaj so umirjeni, živijo od danes na jutri in za njih je avto nekaj nenavadnega. Ti ljudje so staroselci berberi, ki govorijo svoj jezik.
Moj cilj je bila seveda tudi puščava Merzouga, ki meji na meji z Alžirijo, meja še sicer ni povsem določena, tako, da vidiš na kamelah policaje iz vsake strani države. Noč sem preživel pod zvezdami ter ob krikih kamel, tukaj se čas res ustavi. Na tem mestu so snemali filme, kot so: Mumija, Legionar od Van Dama ter ostale svetovne filmske uspešnice. Med potjo proti Marakešu sem se še ustavil v Ouarzazateju in si ogledal Atlas Corporation Studios v njem so snemali filme Gladiator, Dragulj z Nila, Asterix&Obelix, Aleksander…
Pravijo, če nisi obiskal mesta Marakeš, nisi videl Maroka. Marakeš je bilo nekoč glavno mesto države in je povsem drugačno od ostalih mest. Na glavnem trgu Djama El Fna se vsako noč odvijajo različne dejavnosti, ki jih prikazujejo ljudje, ki pridejo iz sosednjih hribov in tako zaslužijo denar. Po tleh posede cela vrsta vračev, šamanov, zdravilcev ter seveda mazačev. Iz bodic ježevcev, nojevih jajc, posušenih kuščarjev in vsemogočih koreninic vam pripravijo zdravilo za vsakršno tegobo. Tistim za spolno moč se ne čudim več, menda pa ti lahko pripravijo tudi zdravilo proti ljubosumnosti! Med vsemi temi posebneži se poleg žeparjev potikajo možakarji z barvastimi klobuki, z medeninastimi skodelicami in s kozjim mehom na hrbtu – prodajalci vode. Obvezno je treba na ulici popiti pomarančni sok, ki je zelo dober. Med drugim ponujajo tudi kuhane polže, ki so prava specialiteta. Maroko je dežela prijaznih in odprtih ljudi.
