Najlepše stavbe v Mariboru

Ko se mimo Narodnega doma pripelješ v središče mesta, še preden zaviješ v krožišče, oči zapazijo velik napis CASINO v prvem nadstropju impresivne rjave stavbe. Na eno stran mestni vrvež, na drugo stran mirna Drava, med njima pa je stavba iz začetka 20. stoletja. Na Glavnem trgu s hišno številko 1, tik ob Starem mostu, sta leta 1913 z namenom novega, svežega urbanističnega pridiha Nemca brata Franz postavila to stavbo. Poimenovala sta jo Teresienhof (Terezijin dvor) in jo posvetila materi Tereziji. 

 

V stavbi je sprva zaživela Velika mestna kavarna, v kateri je mariborska eminenca kramljala ob srkanju vroče kave, v petdesetih in šestdesetih prejšnjega stoletja je bila središče družabnega življenja. Bila je ponos in statusni simbol Mariborčanov, ki so v njej kramljali ob skodelici kave, plesali v čudoviti plesni dvorani v prvem nadstropju, se pod zvezdnatim nebom spogledovali na terasi in si v uho šepetali skrivnosti, vedoč, da jih bo s seboj odneslo le tiho šumenje Drave.

 

Nato je v njej zaživel casino, sprva bleščeča kariera pa se je kaj hitro končala. Najprej finančna kriza, nato uvedba protikadilskega zakona, nato pa še odprtje konkurenčnega casinoja v okolici mesta so privedli do propada casinoja leta 2008, ime pa je ostalo v zavesti Mariborčanov vse do danes. 

 

Da impresivna lepotica ne bi začela propadati, so prostor v njej našli mariborski ustvarjalci kooperative PERON in pritličje uredili v urbano mestno dnevno sobo z imenom Salon uporabnih umetnosti. Salon s konceptom razstavno-prodajnega prostora spretno združuje preteklost s sedanjostjo. Medtem ko obiskovalec sedi na Kraljevem stolu Rex in srka zeliščni čaj iz porcelanaste skodelice, ki jo je malo pred tem prinesla natakarica iz artdekojevske vitrine, posluša instrumentalni nastop lokalnih glasbenikov, ki so jim vrata tukaj vedno odprta. 

Na stičišču Smetanove in Prežihove ulice je bila leta 1903 zgrajena hiša za baronico Emmo Mixich Rast, od tod tudi ime Baroničina hiša. Iz arhivskih načrtov iz leta 1902 je razvidno, da je arhitekt Fritz Friedriger sprva načrtoval veliko bolj monumentalno in reprezentančno hišo, kot jo je naslednjega leta postavil, a je stavba kljub vsemu že v tistem času veljala za biser secesijske umetnosti. Zadnjih nekaj desetletij je propadala, zob časa je pustil vidno sled in nekoč biser arhitekture se je spreminjal v propadajočo grdobo, sramoto mestu in mimoidočim, dokler ni marca 2015 doživela sanacije. 

 

Stavba je delo Fritza Friedrigerja, transilvanskega Nemca, ki je v mestu živel med letoma 1891 in 1913 ter Mariboru zapustil izjemni arhitekturni opus, a ga mesto zaradi njegovega porekla ni nikoli priznalo za svojega. Čeprav je za Štajersko pomemben ne le kot arhitekt, temveč tudi kot stavbenik, graditelj in vodja regulacijskega načrta Maribora, je njegovo ime pozabljeno.

 

Po sanaciji, vredni okoli 2,2 milijona EUR, je stavba ponovno upravičila svoj sloves. Modra lepotica je eden najlepših in najčistejših primerov secesijske stavbe. V stavbi, zgrajeni v obliki črke L, so po prenovi svoj prostor za raziskovalne in študijske namene dobili študentje UM FERI. 

 

Na zahodni fasadi (ki gleda na Prežihovo ulico) nad portalom izstopa konzolni balkon z ornamentirano ograjo. Bogato okrašene okenske obrobe in pasovi iz rumene keramike pričajo o arhitekturnem slogu, glavni dekorativni pečat pa dajejo maske na fasadi. Prevladujoča geometrična in rastlinska ornamentika sta tipični secesijski, lep primer secesije pa je tudi notranje stopnišče. Obiskovalca ob pogledu v strop navdušijo štukature iz štukiranega betona, nič manj impresivna pa ni kovana ograja, polna secesijske motivike. 

Na sprehodu ob nabrežju Drave ne gre spregledati okroglega stolpa, ki leži med platoji mariborske tržnice, bližnjim lutkovnim gledališčem in zalivom Benetke. Visok stolp z lesenimi naoknicami tik pod vrhom trodelne kupolaste strehe je eden ob obrambnih stolpov mestnega obzidja, ki so nekoč ščitili mesto. Znan je tudi pod imeni Sodni stolp, Okrogli stolp in Samostanski stolp. Slednji je ime dobil po bližini Minoritskega samostana. Zgodovina stolpa je burna in zanimiva, doživel je številne dozidave in spremembe, večkrat so ga zajeli ognjeni zublji, kar je privedlo do različnih arhitekturnih stilov. 

 

Stolp so zgradili v 14. stoletju, služil je kot obrambni stolp in se je dotikal takratnega mestnega obzidja. V 16. stoletju, okoli leta 1540, so ga pozidali v trdnjavsko obliko in pokrili s stožčasto streho. Ta je v 17. stoletju pogorela. Po požaru so renesančni stolp do drugega nadstropja ohranili, vrh pa dozidali. V 19. stoletju (okoli leta 1830) so dogradili četrto nadstropje. Leta 1937 je stolp ponovno zajel požar, po 2. svetovni vojni je bil nazadnje obnovljen. 

 

Stolp, ki danes obiskovalcem vsako leto v času Festivala Lent široko odpira vrata in gosti koncerte različnih glasbenih žanrov, pa v srednjem veku ni imel nič kaj vesele ali kulturne namembnosti. Služil je namreč kot prizorišče sojenj, na katerih so ženske zaradi takšnih in drugačnih dejanj obtožili čarovništva. Zaradi mučenja so ženske priznale vse, česar so jih dolžili, nato pa so jih usmrtili z utopitvijo ali jih zažgali na grmadi. 

Simbol mariborske mestne oblasti je nekoč stal na današnji Koroški cesti, a ga je uničil požar na začetku 16. stoletja. Tako so leta 1515 na Grajskem trgu zgradili novo mestno hišo v poznogotskem slogu, v kateri sta svoj sedež dobila mestni sodnik in mestni svet. Med letoma 1563 in 1565 so italijanski mojstri stavbo renesančno prezidali, o čemer priča balkon ali loggia, okrašen z reliefom mestnega grba, obdan z levoma in letnico 1565. Stavba s čebulasto streho je do 17. stoletja služila kot deželno sodišče, v pritličju in kletnih prostorih pa so imeli zapore.

 

Ena najpomembnejših posvetnih stavb v mestu je do leta 1967 v svojih prostorih gostila mestno upravo. Leta 2010 pa so bili v njej urejeni protokolarni prostori. V baročni dvorani s čudovitimi stropnimi štukaturami še danes potekajo slovesnosti, županovi sprejemi in poroke. 

 

Če stojimo na Glavnem trgu in se ozremo na pročelje Rotovža, nas zmoti urni stolpič, ki ni poravnan na sredini, ampak je pomaknjen v desno. Po legendi naj bi stavbenik zaradi maščevanja, ker je prejel premajhno plačilo od naročnika, nalašč premaknil stolp iz osrednje osi. 

 

Maribor je simpatično mestece, vredno večdnevnega obiska. Sprehodite se po ozkih mestnih uličicah v jedru mesta. Povzpnite se na Piramido in Kalvarijo – bližnja mestna hribčka, od koder se razlega čudovit razgled na štajersko prestolnico. Privoščite si kavico na strehi stavbe Slavija, ki vas bo očarala v katerem koli delu leta. Na Lentu pa ne pozabite obiskati najstarejše vinske trte na svetu. Vabimo vas, da si privoščite spanec v hostlu UNI v središču mesta. Na drugi strani reke Drave pa vas pričakujejo v hostlu Pekarna. V prvem bodo za vas poskrbeli kot kralje, saj se youth hostel UNI po novi kategorizaciji namestitve v slovenskih youth hostlih uvršča v najvišjo kategorijo označeno s 5 trikotniki. Hostel Pekarna na drugi strani mesta, a hkrati tako blizu dogajanju, saj vas do središča mesta loči le nekajminutna hoja čez Stari most, je še posebej zanimiv. Je del kompleksa, ki ga je zgradila Avstro-Ogrska vojska konec 19. stoletja za potrebe peke kruha za vojašnice na robu mesta. Ime se je ohranilo do danes, prostorne in svetle sobice pa so opremljene po najnovejšem trendu.